April 2008 | Izgubljen v Sahelu | Spomini s terena

Spomini s terena

 Paul Salopek, avtor reportaže o Sahelu, je med pisanjem in potovanjem nekaj časa prebil tudi v sudanskih zaporih. O tej in drugih izkušnjah je govora v pogovoru, ki so ga pripravili v ameriškem uredništvu revije National Geographic.

— Nam lahko poveste, kaj se je zgodilo, ko ste šli pisat to zgodbo?

Poročanje smo začeli v Čadu, ki meji na Darfur, z namenom, da bi začeli v kraju, kjer divja najbolj razvpit spopad v Sahelu. Šli smo v begunska taborišča na meji in se pogovarjali z begunci iz Darfurja, ki so odšli z bojišča v sosednjem Sudanu.

\Paul Salopek 
Slišali smo, da je v bližini nekaj vasi — uro ali dve vožnje čez mejo —, kamor se ljudje vračajo in želijo znova zavzeti svoje uničene kraje. Želeli smo govoriti s temi ljudmi.

Na meji med Čadom in Sudanom — Čadom in Darfurjem — se strelja brez ovir. To je nikogaršnja zemlja brez nadzora, kjer se potikajo patrulje  upornikov, razbojnikov in občasno vojske. Na tem spornem območju ni ločnic, znamenj ali ograj. Je le odprta puščava, ki jo zadnja štiri leta prečkajo novinarji, da bi poročali o spopadu v Darfurju. V Darfur lahko greste tudi z vladne strani, a vas potem kontrolirajo, vam določijo nadzornike, se vtikajo v vaše delo in vam ne izdajo vizuma. Potem ko smo se pozanimali o nevarnostih, smo se odločili, da bomo tvegali.

Na nesrečo smo padli v zasedo. Ujela nas je paravojaška skupina, povezana s centralno vlado v Kartumu. Zajeli so nas in tri dni držali v divjini, nato pa so nas predali sudanski vojski. Ta nas je za devet ali deset dni zaprla v t. i. “hišo duhov” — skrivno ječo v oporišču Al Fashir. Bili smo brez komunikacije z veleposlaništvi ali komerkoli. Znova in znova so nas zasliševali in nekateri postopki so bili kar strogi.

Odločili so se, da nas bodo obtožili vohunjenja, nezakonitega vstopa na vojno območje in objavljanja lažnih vesti — z vsemi obtožbami se je nabralo za 22 let ječe. V tem času smo se selili iz zapora v zapor, končno pa so nas izpustili zaradi naporov novinarske skupnosti. Naši kolegi so se zavzeli za nas — zame, za mojega prevajalca Daouda Harija in mojega voznika Idrissa Anuja.

Izpustili so nas po 34 dneh pripora zaradi pritiskov kolegov iz tujine in tudi zaradi posredovanja Billa Richardsona, guvernerja zvezne države New Mexico, ki je prišel in izpogajal naš izpust. Menim, da smo vsi trije — Idriss, Daoud in jaz  — zelo hvaležni kolegom novinarjem z National Geographica in Chicago Tribuna, ki so se zavzeli za nas.

— Kako ste premagali to strašno situacijo, ko ste bili zaprti?

Imel sem srečo, da sta bila z menoj moja kolega iz Čada in Sudana — moj prevajalec Daoud in moj voznik Idriss. Skupaj smo nekako uspeli skovati načrt v času, ko smo lahko govorili eden z drugim. Bil sem namreč kar nekaj časa zaprt v samici.  Toda ko smo se videli, ko smo si šli umivat zobe eden mimo drugega, smo si šepetali — veš to, naredi to, dajmo, nastopimo enotno.


Menim, da bi se brez tega enotnega nastopa vseh treh lahko končalo drugače. Vsak je uporabil, kar zna. Naj je šlo za za sposobnost “obračanja” določenih paznikov, uporabo sorodstvenih povezav ali pa moje zveze v ZDA — vse te stvari so pripomogle k temu, da so nas izpustili. To in moja čudovita žena Linda. Moj nasvet vsem potencialnim zapornikom je — imejte nekoga radi.  To vas ohrani pri življenju.

— Na kaj pomislite sedaj, ko vas sprašujejo o tej izkušnji?

Veste, veliko so me spraševali o tem in kar moram povedati bralcem, kolegom in prijateljem je, da smo pravzaprav doživeli blago izkušnjo v primerjavi z ljudmi iz Darfurja, ki morajo živeti s tem vsak dan. Na nek način smo teh 34 dni živeli kot pravi Sahelci. Zapustili smo kokon, v katerem smo bili le novinarji-opazovalci, in nenadoma postali aktivni udeleženci lastne zgodbe. Če na vse pogledamo z svetlejše plati, smo lahko malce bolj razumeli kalvarijo ljudstev Sahela, kar se sicer ne bi zgodilo.

— Kot ste dejali, ste za 34 dni postali pravi Sahelci. Kaj menite — glede na to izkušnjo —, kako lahko ljudjes teh vojnih območij sploh obstajajo v tem nenehnem strahu in negotovosti?
 
Mislim, da je odgovor preprost — nimajo druge možnosti. Preživijo. To mi dokazuje, da smo močni — kot vrsta smo močni. Moški, ženske in otroci doživljajo stvari, ki jih zaznamujejo za celo življenje, a jih na določen način naredijo močnejše. Uporabljajo mišice, ki jih imamo vsi, a jih mi, ki živimo v mirnejših delih sveta, le redko uporabimo. A so tam. Če bi se kaj podobnega zgodilo v Severni Ameriki ali pa v Evropi — kot se je nedavno —, bi ljudje preživeli grozote. Mislim, da je to dober nauk.

— Kako realna je nevarnost smrti ali zajetja za novinarja, ki poroča o konfliktih iz različnih krajev po svetu?

Dogaja se neprenehoma in frekvenca se zvišuje. Med 2. svetovno in vietnamsko vojno so imeli borci in vojni dopisniki medsebojni dogovor:  “Objavili bomo vašo plat zgodbe, če nas ne boste ubili.” Ta dogovor je razpadel v zadnjem desetletju do trenutnega stanja, kjer določene skupine novinarje označijo za sovražnika, ne glede na njihovo vlogo pri razširjanju infomacij. Zato smo sedaj tarče.

Zares se je začelo v zadnji balkanski vojni, o kateri sem poročal. Tam je prišlo do velikih sorazmernih izgub med novinarji. Če se je ostrostrelec moral odločiti, ali naj strelja na novinarja, ali pa na vojaka, ki je stal poleg, se je ponavadi odločil za novinarja. To je dejstvo. Če želiš dandanes poročati o spopadih, še posebej o spopadih na območjih, kjer ni poročevalcev, kjer se vojno območje spreminja in kjer ni frontne črte, moraš biti pripravljen, da se boš znašel sredi nasilja.

Upam si trditi, da je danes ta poklic veliko težji, kot je bil v prejšnji generaciji vojnih dopisnikov. Izid je vedno nepredvidljiv. Nič več nisi nevtralni opazovalec, ki poroča o tem, kar se dogaja, in potem odide. Danes si tarča.

— Zakaj torej tvegate, glede na vse nevarnosti?
 
Tveganje pri vojnem poročanju je danes podobno kot pri vojakih, borcih. Lahko te ujamejo, ranijo ali ubijejo. Vse to ima zelo zanimiv in prečiščevalni učinek na razloge, zakaj počneš, kar počneš. Vprašati se moraš: “Zakaj pravzaprav to počnem?”

Moj odgovor ima dva dela — to delam za ljudi, o katerih poročam in za katere mislim, da se njihovih zgodb ne sliši. Želim biti priča dogodkom v temnejših kotičkih sveta — tistih, od kateri je preostali svet zaradi različnih razlogov odvrnil pogled.

To počnem tudi zaradi svojih bralcev, kot sredstvo za posredovanje kar najbolj objektivnih informacij. Nisem aktivist, sem novinar, reporter.  V trenutku, ko se postavim na eno stran in postanem aktivist, se znajdem v še nevarnejšem položaju. Edini kanec, edini figov list zaščite, ki jo imam pred človekom s prstom na petelinu, je majhno dejstvo, da sem nevtralen.

To počnem torej za moje bralce in moje vire, ki so sleherniki na obeh straneh. Ne pišem za politike in ne pišem za ljudi, ki živijo znoraj obvoznice v Washingtonu. Pišem za vodovodarje iz Indiane in učitelje iz Kalifornije.  Pišem za navadne ljudi s ceste in pišem tudi o njih. Ne pišem o politikih, kraljih ali predsednikih.

Pišem o ljudeh, ki živijo v kočah ali barakarskih naseljih, ljudeh, ki živijo navadno življenje v Afriki, ki je velikokrat dokaj revno, a v določenih pogledih zelo, zelo bogato. Včasih, ko obiščem ribiča v njegovi vasi v Nigeriji, vidim kako čudovito družinsko življenje ima, čeprav je nima veliko denarja. Naša naloga je, da sporočamo vse v celoti in se ne osredotočamo le na slabe stvari.
 
— Po vaši izpustitvi ste se vrnili v Sahel in dokončali zgodbo. Kako ste se počutili ob povratku?

Iz več razlogov je bilo dobro, da sem se vrnil. Če se ne bi, bi na nek način zmagali ljudje, ki so želeli, da zgodba ostane neobjavljena. Ljudje, ki so vrgli  Daouda, Idrissa in mene vrgli v zapor. Nisem jim hotel prepustiti te moči, zato sem se vrnil izpolnit mojo nalogo — na kar najbolj pošten način poskusiti povedati zgodbo o ljudeh iz Sahela, ki jih pogosto površno opisujejo kot nemočne žrtve, nenehno bičane z vremenom, lakoto in vojno.

Upam, da bo skozi zgodbo razumeti, da so neverjetni, bistri ter iznajdljivi pri preživetju in vsi skupaj se lahko od njih naučimo, kako se znajti v težkih časih. Tudi ko sem bil v zaporu, ni bilo nobenega dvoma, da se bom vrnil. To sem povedal svojim sudanskim ječarjem in na koncu sem to tudi storil.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.