Februar 2007 | Prekletstvo črnega zlata | Spomini s terena

Spomini s terena

Spomini novinarja Toma O'Neilla s terena v Nigeriji

Najboljši

Pripravljeni smo bili na odhod. Zarjovel je velik izvenkrmni motor. Pridigar, ki je kričal odlomke iz biblije, je skočil nazaj na pomol z nekaj darovanimi bankovci v dlani. Potniki smo se nagnetli na golih klopeh iz desk na odprtem čolnu – improviziranemu trajektu, ki je bil namenjen iz Port Harcourta na Bonny Island. “Bog z vami,” je zavpil pridigar, ko se je čoln obrnil in zaplul po reki Bonny River v vodni svet Nigrove delte.

 

\0702-teren.jpg

Foto: Ed Kashi

Vožnje s čolnom so v Nigrovi delti vedno užitek. Potovanje po vodi prinaša svež zrak, lepe razglede in dobro priložnost za druženje z domačini – stran od hrupa in neprijetnega vonja mest ter stran od zbitih in siromašnih vasi. Po tej dveurni vožnji sem bil še posebej zadovoljen. Gneča mi je dobro dela, čeprav se je na plovilo, dovolj veliko za dva ribiča, nabasalo več kot dva ducata ljudi. Nekateri so brali, drugi so se pogovarjali, kar nekaj pa nas je strmelo v nebo, posejano z oblaki, in v goščave mangrov na obali. Ko je vožnja postala bolj nemirna, me je soseda študentka zagrabila za koleno, da je obdržala ravnotežje. Jaz sem se ok-lenil gležnja osebe, ki je sedela za menoj. Nobenega ni motilo.

Kmalu se je nebo stemnilo in začelo je močno padati. Skoraj brez besed smo potniki prek glav razprostrli široko in umazano modro ponjavo. Obsedeli smo v mraku, dež pa je tolkel nad našimi glavami. Ne vem zakaj, toda bilo je prav po-mirjujoče. Morda zato, ker sem na ulicah in trgih videl ogromno živčnih in previd-nih ljudi – kot bi se nenehoma izogibali zli usodi. Na tem čolnu pa je bila gruča neznancev spokojna.

Čez kake četrt ure smo pospravili ponjavo. Ko smo pristali na Bonny Islandu, smo segli v žepe in torbe po denar za plačilo vožnje. Na peščeni obali so se pre-rivali krošnjarji, berači, popotniki – in nov pridigar. Poslovili smo se od sopot-nikov, pograbili prtljago in poskakali s čolna v peneče se valove. Miru in tišine je bilo konec.

Najslabši

Sveti Klement. Tako sva skupaj s fotografom Edom Kashijem krstila najinega voznika Clementa, ki sva ga najela za prevoz po terenu v južni Nigeriji. Za svet-nika sem ga razglasil tisto noč, ko naju je po 200 kilometrih vožnje iz Warrija pripeljal v Port Harcourt. Ker je na zemljevidu ta cesta označena za glavno, kakšnih posebnih težav ni bilo pričakovati. Ali pač?

Ob mraku smo švignili iz Warrija v naši Toyoti s pogonom na vsa štiri kolesa, a smo se že po nekaj minutah vožnje premikali po polžje. Clement je bodisi pazl-jivo manevriral med ogromnimi luknjami v cesti, bodisi pa so nas ovirali nerodni tovornjaki prikoličarji, ki so nas raje ovijali v gost črn dim, kot da bi nas spustili naprej. Ustaviti se nismo hoteli – v takih primerih se radi prikažejo v teh krajih že kar legendarni cestni razbojniki, ki ti poberejo vso imetje. Ustavili so nas lahko le policisti ali vojaki, ki so nam mahali z rokami ali pa kar s puškami.

Postopek je bil vselej enak: mož v uniformi je pregledal Clementove papirje, ošinil belca na zadnjih sedežih ter povedal kakšno šalo o ugrabiteljih. Nato je prešel k stvari: “Dajte kaj denarja.” Navadno je šlo za kakih 20 nair (okoli 11 cen-tov), s katerimi si človek “podmaže” pot. Toda Clement je venomer vehementno protestiral, češ da bo dash, podkupnina, močno umazal ugled Nigerije v tujčevih očeh. Ponavadi mu je uspelo; policist ali vojak je skomignil z rameni in nas spus-til mimo.

Ko se je znočillo, je začelo deževati. Okna so se zarosila, brisalci pa so le s težavo opravljali svojo nalogo. Clement, ki ga je od časa do časa stresla malari-jska mrzlica, je bil več ur sključen nad krmilom in sledil cesti, ki je z zadnjih sedežev ni bilo moč videti. Z Edom sva odganjala spanec, da sva ga lahko spodbujala.

Končno smo prispeli do našega ograjenega prebivališča v Port Harcourtu. Voznika sva potrepljala po hrbtu, ga objela in mu povedala da bova za vedno častila svetega Klementa.

 

Najbolj nenavaden

Neke soparne avgustovske noči je bil v Akabuki novoletni večer. Kingdom Elenwa, poglavar Egijev, je v bleščečem rdečem ogrinjalu s svojega prestola razglasil, da se lahko začne praznik jama, starodavna prelomnica leta. “To je dan miru,” je oznanil, “Brez prepirov.”

Praznovanje, ki se začne ob koncu žetvenega obdobja, traja tri tedne, toda nihče noče zamuditi prvega dne. Vaščani so se zgrinjali vsevprek po cestah in poteh ter pili, plesali v ritmu bobnov, se zbirali v krogih in se pogovarjali. Ob zori so mladeniči z baklami v rokah stekli proti palači, sledile pa so jim gruče veseljakov.

Poskušal sem ujeti nekaj ur spanca, vendar mi zaradi komarjev in hrupa mi ni uspelo. Zato sem odšel med množico, kjer sem počasi ugotovil, da na dan miru veliko ljudi nosi orožje. Moški so vihteli sekire, mačete in meče. Kraljev najstarejši sin je s šibrovko streljal v zrak. Očitno sem izgledal močno prestrašen, saj se mi je približal mož z imenom Gift Sam, me prijel za roko in se mi ponudil, da me pospremi skozi množico. “Noben ti ne bo storil nič žalega,” je neprenehoma mrmral, “Ljudje se le zabavajo.”

V njegovem spremstvu sem se sprostil in začel nagibati steklenice, ki so krožile naokoli. Izogibal sem se skupinicam mladcev, ki so vihteli meče in naposled prispel do kralja ter mu zaželel srečno novo leto!



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.