Marec 2007 | Raj za morske pse | Spomini s terena

Spomini s terena

Spomini novinarke Jennifer S. Holland z Bahamov

Najboljši

Težko bom doživela lepše trenutke, kot so bili nekateri pod vodo z morskimi psi, še posebej z morskimi tigri. Prav zlovešče so nad belim peskom izgledale tiste črne grozeče sence, ki so obkrožale čoln. A ko smo skočili v vodo in se potopili na dno, me je začuda minila vsa plahost. Pri roki sem imela le kratko, topo palico, ki naj bi moje drobno telo varovala  pred štirimetrskim morskim tigrom. Toda bili so mirni in ravno prav radovedni. Zato sem palico kar zapičila v pesek in si z njo pomagala v boju z morskim tokom.

 

Jennifer S. Hale

Foto: Rebecca Hale

Morski psi so se držali na razdalji, čeprav so se mi v svojem kroženju navznoter prav počasi približevali. Sem ter tja se je od “vrtiljaka morskih psov”, kot sem ga poimenovala, ločila samica morskega tigra in zaplavala naravnost proti meni. Njeno obnašanje se ni spremenilo, moje tudi ne. Želela sem si, da bi se mi približala, zato sem zadrževala dih, da je ne bi prestrašili zračni mehurčki. Ko je bila za ped oddaljena, je morska tigrica spremenila smer in z lahkoto zaplula ob meni, da sem jo lahko pobožala po boku.

Priznam, nekateri morski psi so lahko prav grdi. A morski psi so z njihovimi prefinjenimi črnimi vzorci in velikimi črnimi očmi prav očarljivi. Da sem se lahko brez strahu dotaknila živali, ki ima tako slab sloves, je bilo čudovito doživetje.

 

Najslabši

Da bi vzbudili zanimanje pri morskih psih in jih po več dni obdržali v bližini našega čolna, jih nismo neposredno hranili, temveč smo na krmo privezali zaboje, polne vabe. Morje je vpilo vonj po ribah in tako smo morskim psom zaznamovali pot do naše lokacije. Vabo smo hranili na krovu v posodah za hlajenje. Na začetku je malce zaudarjalo po ribah, a ne premočno. Teden dni kasneje, po dnevih v tropski vročini, pa je preostala vaba seveda postala žaltava in smradu je bilo nemogoče ubežati. Prodrl je prav v vse na čolnu. Še hrana je imela čuden okus.

Prvemu dvotedenskemu potovanju sem se pridružila na začetku. Vonju po ribah sem bila izpostavljena dovolj zgodaj in sem se prilagodila smradu, ko se je iz slabega spremenil na slabše. Toda naslednjič sem se na čoln vkrcala pozno, ko je vaba že zgnila. Močni vonj je bil kot zid iz opek – vseprisoten, nepremičen, neznosen. Dodajte k temu še razburkano morje, ki nas je spremljalo med potjo s Floride na Bahame, in predstavljate si lahko, kako sem preživela prve ure – z glavo prek krova sem se poslovila od kosila.

 

 

Najbolj nenavaden

Jimmy Abernethy, naš vodič in kapitan potapljaškega čolna Shearwater, je pravi patron. Kot mali deček se glasno navduši nad vsem, rad poskusi vse in ljubi igračke. Zanj so igračke tudi morski psi, čeprav moram priznati, da je bil zelo previden in profesionalen, ko je prišlo do mojega potopa v vodo, kjer jih je kar mrgolelo.

Med našimi potovanji je bila njegova druga najljubša igrača doma izdelani leteči stroj, s katerim je omogočil fotografu Brianu Skerryju, da je posnel zračne fotografije otočja. Šlo je za nekakšno ultralahko letalo, ki je imelo spodaj pritrjen gumijasti čoln, da je lahko pristajalo na vodi. Ne nebu je izgledalo prav nenavadno – napol letalo, napol čoln, za krmilom pa Jimmy, ki je bil kot otrok z igralno palico.

Še bolje pa je bilo leteti s to napravo, ne glede na hrup in izpuhe iz motorja tik za glavo. Razgled je bil prekrasen – Bahami iz zraka prikažejo vse svoje odtenke modre, motno rumene in bele barve. Topel morski zrak in popoldansko sonce ugodno delujeta na kožo. Od zgoraj lahko opazuješ skate in morske pse v čistih vodah pod seboj. Tudi pristanki so bili razburljivi – kot zadnji spust na vlakcu smrti, ko se vožnja konča v bazenu.

Torej: nenavaden stroj, nenavaden kapitan in zelo zabavna vožnja.



Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.