November 2018 | Ogroženi čeladarji

Besedilo: Rachael Bale
Fotografije: Tim Laman

V ta zadušljivi gozd sem prišla, da bi videla ptico. Toda vse resneje sem se spraševala, ali je bilo vredno truda. Pobočja v narodnem parku Budo-Su-ngai Padi na južnem Tajskem so ponekod tako strma, da se lahko pokonci stoje z roko dotakneš steze pred seboj. Pri vsakem koraku, ki ga narediš po tleh, razmočenih od dežja, lahko zdrsneš nazaj. V nosu in ušesih ti brenčijo žuželke. Če se le za hip ustaviš, da bi se malce razgledal naokrog, uzreš vojsko kopenskih pijavk, ki proti tebi iztegujejo krvoželjna črvasta telesca. Ptica, ki sem jo iskala skupaj s sopotniki, je bila prastari, v zadnjem času vse redkejši čeladar, vsekakor eden najnenavadnejših kljunorožcev.

Skupino je vodila tajska znanstvenica Pilai Poonswad, ki ji pravijo “velika mati kljunorožcev”. Preučuje jih že od leta 1978 in si prizadeva, da bi jih zavarovali. Z nami so bili fotograf Tim Laman, videosnemalec, nekaj članov ekipe Poonswadove in nekaj prebivalcev vasi ob vznožju gore, ki so nosili zaloge in naj bi nam pomagali postaviti tabor. Vedeli smo, da se bomo namučili, saj so te ptice sila boječe, a ker se njihovo število naglo zmanjšuje, je bilo iskanje prava odisejada. Ko smo končno prispeli do drevesa, h kateremu smo se bili namenili, smo se potuhnili v kakih 40 metrov oddaljeni opazovalnici, izdelani iz maskirnih ponjav in butar. Drevo je bilo dipterokarp, približno 55 metrov visok tropski listavec; segalo je nad večino drugih v gozdu.

Ogroženi čeladarji V gozdu na južnem Tajskem se samec čeladarja s hrano približuje drevesnemu duplu, v katerem sta že več mesecev zaprta njegova družica in mladič.

V deblu približno na pol poti do vrha krošnje se je samica čeladarja pred nekaj meseci zaprla v grčavo duplo, da bi izvalila jajce. Z našega mesta na tleh nismo videli vhoda, vedeli pa smo, da bo prej ali slej priletel očka čeladar in prinesel hrano. Ure so minevale v čakanju, sem ter tja smo si kaj zašepetali, večino časa pa smo sanjarili in poskušali odmisliti velikanske gozdne mravlje (dolge do 2,5 centimetra, z zastrašujočimi kleščami, ki pa, kakor so mi zatrdili, niso nevarne), neutrudne pijavke in skrajno neudobno iverno ploščo, iz katere smo si bili zbili klop. V nekem hipu se je predme na nitki spustil za noht na palcu velik pajek. Nekaj časa sva strmela drug v drugega, nato pa je zanihal proti meni in mi skoraj pristal na obrazu. Sonce jo komajda dobro vzšlo, a vlaga me je že zajela v mokri, vseprežemajoči objem.

Čeprav sicer nisem opazovalka ptic, sem se čakanju na čeladarja posvetila z vso predanostjo. Moje sanjarjenje je pretrgalo šumenje nad glavo – vuuš-vuuš-vuuš! Zaradi široko razmaknjenih peres na perutih so kljunorožci med najglasnejšimi letalci v gozdu. Hu. Hu. Hu-hu-hu, hahahaha! Po gozdu se je razlegel nori čeladarjev smeh. Po glasnosti sodeč je bil oddaljen le nekaj dreves. Zadržali smo dih. Nenadoma se je pojavil: živi dinozaver, dolg več kot meter (če ne upoštevamo polmetrskih repnih peres), čepeč na štrleči grči z velikim paličnjakom, ki mu je bingljal iz kljuna. Z majhnimi okroglimi očmi je motril okolico.

Ogroženi čeladarji Kliknite na sliko za povečavo.

Vse okrog mene je potihnilo. Lepljiva vročina je bila pozabljena, kljuvanje v gležnju (ki sem si ga bila nekaj dni prej zvila doma, v Washingtonu), od katerega me je še malo prej stiskalo v želodcu, je prenehalo. Ni nam bilo več mar za žužke, niti cvrčanja škržatov nismo več slišali. Strmeli smo v veliko glavo z rdečo “čelado” – ali šlemom – na korenu rumenega kljuna. Ogledovali smo si goli, nagubani rdeči vrat, dolga črno-belo progasta repna peresa, zrli v veličastno pernato pojavo. Prizor je bil nezemeljski – kot ob prvem pogledu na Veliki kanjon. Nič te ne more pripraviti na občudovanje, ki te prevzame, ko zreš prek njegovega roba.

Čeladar se je nagnil nad duplo in mladiču skozi odprtino podal paličnjaka. Poslanstvo je bilo opravljeno, šumeče je zamahnil s perutmi in že ga ni bilo več – nedvomno se je namenil poiskati še nekaj hrane za družino. Čeladar, ena od 57 vrst afriških in azijskih kljunorožcev, živi le v nižinskih gozdovih Bruneja, Indonezije, Malezije, Mjanmara in južne Tajske. Od drugih vrst kljunorožcev se razlikuje po tem, da je njegova čelada povečini polna; je iz debele plasti roževine, kakršna sestavlja tudi nohte, lase in rogove nosorogov. O vedenju čeladarjev ne vemo veliko, znano pa je, da čelade uporabljajo za spopadanje med letom, morda v tekmi za gnezdišča ali sadna drevesa. Čeladarji so vsejedi. Najraje pa imajo sadeže figovcev, ki iz semena vzklijejo v krošnji drevesa gostitelja in poženejo korenine, s katerimi obrastejo njegovo deblo, ga uklenejo v smrtonosni objem in polagoma ubijejo.

Ogroženi čeladarji Izrezljana čelada je naprodaj na tržnici s starinami v Šanghaju. Ni povsem jasno, zakaj je trg zadnja leta spet zaživel, a od leta 2010 so v Hongkongu, drugod na Kitajskem, v Indoneziji in drugih državah zasegli 2800 predmetov, izdelanih iz roževine čeladarjev.

Kadar figovci obrodijo, so kot gozdne samopostrežnice, ki jih obiskuje pisana druščina živali in se gosti z zrelimi sadeži – od drevesnih rovk, orjaških veveric in gibonov do orangutanov in skoraj tisoč vrst ptic. Kljunorožci so nepogrešljivi za preživetje gozdov jugovzhodne Azije. So kot nekakšni “gozdni kmetje”, saj z bljuvanjem ali iztrebljanjem raznašajo semena. Tako skrbijo za obnovo gozda na svojih ozemljih, velikih nekaj kvadratnih kilometrov. Njihova vloga je posebej neprecenljiva v današnjem času, ko lesne družbe neusmiljeno izsekujejo stare gozdne sestoje.

Zaradi obsežne sečnje se krči življenjski prostor azijskih vrst kljunorožcev; ti vse teže najdejo primerna dupla za gnezdenje. Čeladarji so še zlasti izbirčni, saj za gnezdenje iščejo dupla v velikanskih drevesih, ki so najstarejša in najvišja v gozdu – in zato med sekači najbolj cenjena. Te ptice se počasi razmnožujejo, saj se parijo enkrat na leto in vsakič vzredijo le enega mladiča. Ker mati in mladič pet mesecev, dokler mladiču ne začne poganjati perje, živita zaprta v gnezdilni duplini, sta povsem odvisna od samca, ki jima prinaša hrano.

Če samec pogine – če ga denimo zaradi čelade ustrelijo krivolovci – bosta najbrž poginila tudi samica in mladič. Po čeladah kljunorožcev, ki so mehkejše od slonovine in zato primernejše za rezbarije, vlada v Aziji veliko povpraševanje. Iz njihove roževine izdelujejo ogrlice, obeske in dovršena umetniška dela. Za nekatere kitajske bogataše so izdelki iz delov redkih živali, kakršne so rezbarije iz čelad kljunorožcev, slonovine in rogov nosorogov, znamenje premožnosti, vplivnosti in razkošja.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.