November 2018 | Prehranska prihodnost

Besedilo: Tracie Mcmillan
Fotografije: Grant Cornett

Če bi radi vedeli, kaj bomo jedli v prihodnosti, se boste morali najprej vprašati, kaj vse bi se v prihodnjih desetletjih utegnilo zgoditi s hrano. Ko bo število ljudi na planetu do sredine stoletja preseglo devet milijard, se bodo potrebe po hrani po vsem svetu povečale za 50 odstotkov. Kako jih bomo zadovoljili, ne da bi izsekali še več gozdov oziroma omogočili še večji razmah industrijskemu kmetijstvu, enemu najpomembnejših dejavnikov, ki prispevajo k podnebnim spremembam? Kako bomo ohranjali zdravo prst, da bodo poljščine še naprej uspevale v njej? Vsa ta vprašanja so precej zapletena.

Eno pa je jasno, je prepričana LinYee Yuan, urednica revije Mold, ki se ukvarja s prihodnostjo hrane. “K temu, da bomo prehranili devet milijard ljudi,” opozarja, “bo moral prispevati vsak od nas.” Številni znanstveniki bodo najbrž iskali nove načine za pridobivanje beljakovin, saj industrijska reja živali postaja vse bolj nevzdržna za okolje.

Prehranska prihodnost Nadomestni obrok soylent, plod prizadevanj zaposlenih v tehnoloških podjetjih, ki so potrebovali učinkovit obrok v enem kosu, je prišel na trg leta 2013. Tržili so ga kot sodoben, do okolja prijazen nadomestek navadne hrane. A podjetje je moralo leta 2016 vzeti iz prodaje ploščice in praške, saj so uporabniki tožili o bruhanju in driski. Leto pozneje so soylent v Kanadi prepovedali, češ da ne ustreza zahtevam, ki jih pravni predpisi postavljajo za nadomestni obrok. A priljubljenost izdelka se je še povečala.

Živinoreja ustvari približno sedmino izpustov toplogrednih plinov, za katere je odgovoren človek. Za pridelavo govejega mesa v velikih živinorejskih obratih je navadno potrebnih osemkrat več vode in 160-krat več kmetijskih površin na kalorijo kot za pridelavo zelenjadnic in žit. Nič čudnega torej, če uradniki Združenih narodov že pozivajo ljudi, naj jedo manj govedine, nova živilska podjetja pa te pozive jemljejo zelo resno. Eno takih podjetij je dobavitelj polpeta, imenovanega beyond burger, ki mu barvo govedine daje rdeča pesa, beljakovine zanj pa pridobijo iz graha.

Najbolj mu konkurira impossible burger, rastlinski polpet, iz katerega se zaradi laboratorijsko pridobljene beljakovine, imenovane hem, pocedi krvi podoben sok. Druga podjetja skušajo proizvodnjo mesa tako industrializirati, da živali za to sploh ne bi več potrebovali. Vodilna podjetja v panogi vzporejajo proizvodnjo mesa, ki nastane v laboratoriju, z izdelavo piva v laboratoriju, le da pri proizvodnji mesa postopek fermentacije žit nadomesti ustvarjanje živalskih celic v ogromnih cisternah za gojenje celičnih kultur. “Zelo podobno bo pivovarni,” pravi Bruce Friedrich, izvršni direktor nepridobitne organizacije Good Food Institute, dejavne na tem področju.

Prehranska prihodnost Če se sprašujete, kako bodo žuželke v prihodnosti vključene v našo prehrano, si namesto tarantele na palčki živalco raje predstavljajte zmleto v smutiju. “Mesa ne bomo kar tako nadomestili z žužki,” pravi Julie Lesnik, avtorica knjige Užitne žuželke in človeška evolucija (Edible Insects and Human Evolution). Žuželke so lahko sestavina živalske krme ali predelanih živil, ki jih že poznamo, torej čipsa, beljakovinskih ploščic in praha za smuti. “Res so žužki, ampak so hkrati tudi hrana,” pravi Lesnikova. “Lahko postanejo sestavina hrane, kot je vsaka druga.”

Pivo priteče skozi pipo, dodaja Friedrich, “pri pripravi mletega mesa pa ne bo kaj dosti drugače”. Sočasno prihajajo na ameriški trg užitne žuželke, čeprav ne v obliki prigrizkov, kakršne poznajo na Tajskem in v Mehiki; so predvsem krma za živali, bogata z beljakovinami, oziroma sestavina predelanih živil. Z okoljevarstvenega vidika so črički še posebej obetavni, ker vsebujejo več beljakovin in mikrohranil na kilogram kot goveje meso.

Živijo v temi in gneča jih ne moti, zato bi jih bilo mogoče gojiti v industrijskem obsegu, posledice za okolje pa bi bile minimalne. Ustvarjajo tudi razmeroma malo odpadka, kar je vse kaj drugega kot velike prašičje in goveje farme, kjer nastajajo ogromne količine gnoja. Največjo ameriško farmo čričkov, primernih za hrano, ima podjetje Aspire iz teksaškega Austina. Naglo rastoč posel je ustvarilo predvsem s prahom iz zmletih živali, ki se uporablja v pekovskih izdelkih, energijskih ploščicah in smutijih. Podjetje je že razprodalo vse, kar bo proizvedlo v prihodnjih dveh letih. Živilska podjetja odkrivajo tudi nove maščobe. Tako so podjetni znanstveniki iz drevesnega soka kostanja sprva pridobili mikroalge in jih spremenili tako, da so sposobne ustvarjati večje količine zelo hranljivega olja, nato pa so jih v 25 metrov visokih fermentirnih cisternah krmili z brazilskim sladkornim trstom.

Prehranska prihodnost Ko je agronome v 80. letih prejšnjega stoletja začela skrbeti erozija, ki je posledica obdelovanja tal, so se hitro domislili rešitve: žito, ki bi bilo trajnica. Ena od mogočih rešitev je kernza, zrnje srednje pirnice, rastline, ki jo včasih pridelujejo za živinsko krmo. Pridelava kernze, ki se ponaša s trimetrskim koreninskim sistemom in obrodi do šest let, se počasi povečuje in dosega že omembe vreden obseg. In kje je doslej najuspešnejša? Iz nje izdelujejo lahko svetlo pivo, ki ga trži podjetje Patagonia Provisions.

Nazadnje so iz njih s stiskanjem pridobili olje. To je kot jedilno olje nevtralnega okusa z enkrat nenasičenimi maščobami in visoko točko dimljenja že naprodaj pod blagovno znamko Thrive. Zagovorniki olja iz mikroalg trdijo, da nameravajo ustvariti učinkovite in do okolja prijazne nadomestke za druge vrste olja, kakršno je denimo palmovo, katerega pridobivanje je v preteklosti povzročilo okoljsko in družbeno opustošenje. Znanstveniki se pri iskanju rešitev včasih zgledujejo po naravi. Tako skušajo ameriški raziskovalci že od 80. let prejšnjega stoletja razviti žita, ki bi bila trajnice.

Nadomestila bi enoletnice, kot sta pšenica in koruza, za pridelavo katerih kmetovalci navadno vsako leto preorjejo zemljo, s tem pa tla oropajo hranil, pospešujejo erozijo in povečujejo potrebo po rabi gnojil. Zaposleni v nepridobitni ekološko naravnani raziskovalni organizaciji Land Institute iz Kansasa so na začetku novega tisočletja začeli selektivno gojiti žito, ki se imenuje srednja pirnica. Pridobiti želijo sorto z večjim donosom, večjim zrnjem in okrepljeno odpornostjo proti boleznim. Plod njihovih prizadevanj se imenuje kernza, to žito danes v ZDA pridelujejo že na 200 hektarih.

Za trg ga pripravlja že cela vrsta proizvajalcev živil. Znanstveniki upajo, da bo odpornejše žito prispevalo k “odpornejšemu” kmetijstvu. Ne glede na to, kaj bomo jedli čez 50 let, je strokovnjak za hrano Raj Patel prepričan, da nas bodo podnebne spremembe prisilile v učinkovitejšo rabo virov, ki so nam na voljo. “V 21. stoletju smo že začeli spoznavati, da lahko stvari, ki so v preteklosti veljale za plevel in škodljivce, postanejo tudi hrana.”


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.