Januar 2019 | Kitajska medicina

Besedilo: Peter Gwin
Fotografije: Fritz Hoffmann

V roki sem držal toplo, utripajoče srce. Svetleča se kepa škrlatnega, rožnatega in belega tkiva je bila velika približno za mojo pest. Čutil sem, kako se krčijo prekati, slišal šum tekočine, ki jo je srce črpalo. Bilo je sluzasto in nekoliko neprijetnega vonja.

Organ je deloval že skoraj osem ur, odkar ga je Paul Iaizzo v kletnem laboratoriju odstranil uspavanemu prašiču, ga povezal s cevkami, ki nadomeščajo arterije in vene, in ga z električnim tokom spodbudil, da je spet začel biti. Čeprav je bilo srce zunaj prašičjega telesa, se je samostojno krčilo in raztezalo, kakor bi ga gnala neka nevidna, nerazložljiva, prvinska sila. Prizor je bil nenavaden, a se mi je zdel hipnotičen in lep. Prašičje srce je še vedno utripalo deloma zato, ker ga je Iaizzo, profesor kirurgije na Minnesotski univerzi, prepojil z mešanico kemikalij, katerih sestavo so skušali čim bolj približati sestavi medvedjega žolča. Znanost tako pritrjuje prepričanju, ki se je med kitajskimi zdravilci uveljavilo že v 8. stoletju: medvedji žolč koristi človeškemu telesu.

Kitajska medicina Dvomesečnega Ren Yanyuja v Chengduju kopajo v zeliščnem prevretku, ki naj bi razstrupil in ohladil telo v soparnih poletnih mesecih. Takšne kopeli so v skladu s kitajsko filozofijo vzdrževanja splošnega dobrega telesnega počutja, ne le zdravljenja bolezni.

Dokaj obsežen trg z medvedjim žolčem še vedno deluje. V Aziji medvede redijo prav zaradi žolča – pri življenju jih ohranjajo zaprte v majhnih kletkah, po cevkah jim odvajajo telesne tekočine. Skupine za varstvo živali nečloveško početje ostro obsojajo. A ko sem v roki držal utripajoče prašičje srce in poslušal Iaizzovo razlago, kako lahko kemične snovi, ki medvedje organe med zimskim dremežem varujejo pred atrofijo, ohranjajo pri življenju tudi človeške organe, se mi je vprašanje porajalo kar samo od sebe: bi lahko medvedji žolč rešil pešajoče srce mojega očeta; bi lahko nekoč rešil moje srce ali srce katerega mojih otrok? Med tistimi, ki delajo v zdravstvu, le malokatera tema razvnema tako žolčno razpravo kot tradicionalna kitajska medicina.

Vse skupaj še zapleta delo raziskovalcev, kakršni so Iaizzo in številni drugi, ki tradicionalna zdravila presojajo v luči najnovejših znanstvenih dognanj in doživljajo zanimiva presenečenja – presenečenja, ki bi utegnila temeljito pretresti sodobno medicino. V različnih kulturah po svetu, od Arktike do Amazonije in od Sibirije do južnega Tihega oceana, se je razvilo tradicionalno zdravilstvo.

Kitajska medicina Kliknite na sliko za povečavo.

Kitajska, ki se ponaša z nekaj tisočletji dokumentiranja različnih bolezni in zdravljenja teh, pa je za znanstvenike najbogatejša zakladnica spoznanj. Kitajski zapisi segajo vse do 3. stoletja pr. n. š., ko so zdravilci začeli preučevati človeško telo, pojasnjevati njegovo delovanje in opisovati odzive na različne oblike zdravljenja, med drugim s pripravki iz zdravilnih zelišč, masažo in akupunkturo. Več kot 2000 let je rod za rodom strokovnjakov širil in izpopolnjeval to znanje. Tako je nastala obsežna literatura, ki obravnava najrazličnejše zdravstvene težave, tudi navaden prehlad, spolno prenosljive bolezni, paralizo in epilepsijo. Znanje je zapisano v knjigah in rokopisih s skrivnostnimi naslovi, kot so Klasika o pulzu (3. stoletje), Recepture, vredne tisoč zlatov (7. stoletje) in Ključne skrivnosti iz krajev zunaj prestolnice (8. stoletje).

Tradicionalna medicina je na Kitajskem ostala poglavitna oblika zdravljenja do začetka 20. stoletja, ko je zadnjega cesarja iz dinastije Qing strmoglavil Sun Yat-sen, na Zahodu izobraženi zdravnik, ki se je zavzemal za medicino na znanstveni podlagi. Danes na Kitajskem bodoče zdravnike izobražujejo in jim podeljujejo licence v skladu z najsodobnejšo medicinsko prakso. Toda tradicionalna medicina še naprej ostaja pomemben del državnega zdravstvenega sistema. Večina kitajskih bolnišnic ima oddelek, kjer zdravijo po starodavnih postopkih. Predsednik Xi Jinping je tradicionalno medicino opredelil za ključni del zdravstvene politike države, sklicujoč se na njen prispevek k zmanjševanju stroškov in uvajanju inovativnih metod zdravljenja.

Kitajska medicina Chengova skupina na Univerzi Yale v laboratoriju goji glivo Ganoderma tsugae. Raziskovalci so ugotovili, da ta vrsta glive povzroča krčenje tumorjev debelega črevesa in danke pri živalih. “Kitajci že stoletja uporabljajo zelišča,” pravi Cheng. “Izziv za znanstvenike je ugotoviti, katere recepture delujejo in zakaj.”

V raziskovanju bi to utegnila biti zlata doba. Znanstveniki z vodilnih ameriških in evropskih univerz, med katere sodijo UCLA, Dukova univerza in Univerza v Oxfordu, pa tudi s številnih azijskih iščejo znanstvene podlage za nekatere tradicionalne metode zdravljenja bolezni, kot so rak, sladkorna bolezen in Parkinsonova bolezen. Praksa povezovanja sodobnega s tradicionalnim se širi tudi med uporabniki zdravstvenih storitev. Američani se vse bolj zatekajo k tradicionalnim oblikam zdravljenja, kadar jim zahodna medicina ne more pomagati, zlasti k akupunkturi in k terapiji z ventuzami oziroma vakuumskimi posodicami – globinski vakuumski masaži mišic, ki jo zagovarjajo številni poklicni športniki.

Medmrežje je veliko pripomoglo k vse pogostejši rabi pripravkov iz zdravilnih zelišč, ki so navadno cenejši od zdravil na recept. Našli pa boste tudi zdravnike, ki tradicionalni kitajski medicini nasprotujejo, češ da gre za nepravo znanost in mazaštvo. Pri tem se sklicujejo na nekatere bizarne postopke, denimo starodavno predpisovanje petard za odganjanje demonov, ali na skrivnostne koncepte, ki imajo med ljudmi še vedno veljavo, denimo neoprijemljivo življenjsko silo či (v dobesednem prevodu ‘steblo, ki poganja iz riževega zrna’). Drugi ji nasprotujejo zaradi rabe delov živali in svarijo pred morebitno škodljivostjo zeliščnih pripravkov.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.