Februar 2019 | Sitnosti s kenguruji

Besedilo: Jeremy Berlin
Fotografije: Stefano Unterthiner

Mati kengurujka in mladič sta skokoma prečkala glavno ulico, da bi si privoščila pašo na zaplati revne trave blizu bencinske črpalke. Na malce posebno rudarsko mestece White Cliffs v Novem Južnem Walesu je legal svež pomladni večer. Ljudje, ki se tam povečini ukvarjajo z iskanjem opalov, živijo kot puščavniki v izkopanih jamah z urejenim prezračevanjem. Pokrajina je vsa prekopana, presušena tla so preluknjana s tisoči rudniških jaškov.

A nenavadnost, ki je tistega večera najbolj bodla v oči, sta bila siva velika kenguruja. “Še nikoli jih nisem videl takole skakati po mestu,” je dejal George Wilson, profesor ekologije, ki že pet desetletij preučuje kenguruje. “Sprašujem se, ali sta morda udomačena in sta se izmuznila od doma.” Turisti so nanju kazali s prstom in strmeli vanju. Otroci so vsi očarani vzdihovali. Ko je začelo sonce zahajati, sta se kenguruja – ali skrajšano ‘ruja’, kakor jim pravijo Avstralci – napotila iz mesta. Malo pozneje je mlad moški zlezel v bel tovornjak, s katerega so na zadnjem delu viseli kavlji, in se odpeljal. Njegova naloga to noč je bila pobiti čim več kengurujev.

Sitnosti s kenguruji Poklicni lovec Peter Absalom se pripravlja, da bo otrebil samca rdečega velikega kenguruja. Ustrelil ga je blizu kraja Mulyungarie Station v Južni Avstraliji. Da bi prizanesli mladičem (ki bi ostali brez mater, če bi ubijali samice), od leta 2013 ubijajo le še odrasle samce.

Avstralci imajo do tega svojega nacionalnega simbola zapleten odnos. Kenguruji so med najznamenitejšimi in najbolj priljubljenimi živalmi na svetu – živi, skakajoči simboli avstralske edinstvene biotske raznolikosti. So pravi evolucijski čudež – so edine velike živali, ki skačejo.

Avstralci so nanje nedvomno ponosni. Kenguruji nastopajo v njihovih filmih in televizijskih oddajah, pesmih in otroških knjigah. Njihove podobe krasijo avstralski denar, državni grb, letala komercialnih letalskih prevoznikov, vojaške ladje, olimpijski znak in športna oblačila za uradna tekmovanja. Za tujce so ta dolgonoga bitja z debelimi repi in pokončnimi ušesi simbol Avstralije. Avstralija pomeni kenguruje in kenguruji pomenijo Avstralijo. Morda na vsem svetu ni države, ki bi svojo identiteto tako tesno povezovala z živaljo, kot jo Avstralija.

Sitnosti s kenguruji Turisti vseh starosti si na obali narodnega parka Cape Hillsborough v Queenslandu ogledujejo sive velike kenguruje. Kraj je postal priljubljena turistična zanimivost in pomemben vir prihodkov za domače gospodarstvo. Kengurujev si v naravi ni mogoče ogledati nikjer drugje kot v Avstraliji.

A po uradnih vladnih podatkih je v njej kengurujev še enkrat več kot ljudi in številni Avstralci jih imajo za škodljivce. Kmetje, ki se ukvarjajo s pašno živinorejo, pravijo, da 50 milijonov kengurujev (kolikor naj bi jih po ocenah živelo na celini) povzroča škodo na pridelkih in z živino tekmuje za skope naravne vire. Po podatkih avstralskih zavarovalnic je več kot 80 odstotkov povoženih živali prav kengurujev; po prijavah sodeč je trkov vanje vsako leto več kot 20.000.

V sušni, redko poseljeni notranjosti dežele prevladuje mnenje, da so se kenguruji tako namnožili, da je na podlagi podatkov o njihovi številnosti mogoče govoriti o razsežnostih naravne nesreče. Ker nimajo naravnih sovražnikov (nekoč so bili to dingi in staroselski lovci), je po mnenju marsikoga pobijanje kengurujev ključnega pomena za vzdrževanje ekološkega ravnovesja. Pa tudi za krepitev gospodarstva na podeželju. Panoga pod nadzorom vlade, ki temelji na komercialnem pridobivanju mesa in kož kengurujev, je leta 2017 z izvozom ustvarila za 25 milijonov evrov zaslužka in zagotavlja približno 4000 delovnih mest.

Danes meso, krzno in usnje štirih neogroženih vrst kengurujev – sivih velikih, zahodnih velikih, rdečih velikih in valarujev – izvažajo v 56 držav. Blagovne znamke, ki so prisotne po vsem svetu, denimo Nike, Puma in Adidas, odkupujejo močno, prožno “k-usnje” (okrajšava za usnje kengurujev) za izdelavo športne opreme. Meso kengurujev, ki so ga nekoč prodajali predvsem kot hrano za živali, pa je vse pogosteje na voljo v mesnicah in uglednih restavracijah.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.