Marec 2019 | Kdo je tam?

Besedilo: Jamie Shreeve
Fotografije: Spencer Lowell, ilustracije: Dana Berry

Sara Seager je v svoji pisarni v 17. nadstropju Stolpnice 54, v kateri ima prostore MIT, najbliže vesolju, kot je to v Cambridgeu v Massachusettsu sploh mogoče. Skozi okno se ji odpira pogled na središče Bostona. V pisarni pa sega njen razgled do Rimske ceste in naprej. Sedeminštiridesetletna Seagerjeva je astrofizičarka, strokovnjakinja za raziskovanje eksoplanetov, to je vseh planetov v vesolju, razen tistih, ki krožijo okoli našega Sonca.

Na tabli ima napisano enačbo, ki po njenem izraža verjetnost, da bomo na enem izmed njih odkrili življenje. Pod drugo tablo, prav tako popisano z enačbami, so nametani različni spominki. Med njimi je steklenička, napolnjena z nekaj koščki sijoče črne snovi. “To je kamnina, ki smo jo stopili.” Seagerjeva govori hlastno, v kratkih stavkih. Razlaga, da poznamo planete, t. i. Superzemlje, ki okoli matičnih zvezd potujejo tako hitro, da njihovo leto traja manj kot naš dan. “Ti planeti so tako vroči, da so na njihovem površju najverjetneje jezera stopljene lave,” pojasni. Aha, zato stopljene kamnine. “Merili smo svetlost lave.”

 Kdo je tam? Astrofizičarka Sara Seager iz MIT kaže model Zvezdne zaslonke, ki jo razvijajo pri Nasinem JPL. Ko se bo v vesolju razprla, bo merila več kot 30 metrov. Njena naloga je, da zadrži svetlobo osrednje zvezde. Vesoljski teleskop za njo bo tako lahko posnel eksoplanet, ko se bo ta pokazal med zaslonkinimi lamelami. Iz spektra bodo ugotavljali, ali je na njem mogoč obstoj življenja.

Ko je Seagerjeva sredi 90. let 20. stoletja začela študirati, nismo poznali še nobenega planeta, ki kroži okoli drugih zvezd, niti urnega niti takega, ki bi za obhod potreboval milijon let. Nismo poznali planetov, ki krožijo okoli dvojnih zvezd, niti takih, ki sploh nimajo matične zvezde in se sami potepajo po medzvezdnem prostoru. V resnici takrat nismo vedeli niti tega, ali je poleg planetov v našem Osončju v vesolju sploh še kakšen drug planet. Za veliko hipotez, ki so jih takrat predlagali znanstveniki, se je izkazalo, da so zmotne. Prvi tuji planet – 51 Pegaza b, odkrit leta 1995 – je bil zato pravo presenečenje: velikanska vroča plinasta krogla, ki okoli matične zvezde divja tako blizu in tako hitro, da jo obkroži v le štirih dneh.

“Že 51 Pegaza b je vsem pokazal, da bo sledilo obdobje neverjetnih odkritij,” je dejala Seagerjeva. “Takega planeta sploh nismo pričakovali.” Danes poznamo približno 4000 eksoplanetov. Večino je odkril vesoljski teleskop Kepler, ki so ga v vesolje poslali leta 2009. Njegova naloga je bila iskanje planetov okoli 150.000 zvezd na majhnem koščku neba v ozvezdju Laboda.

Spreminjanje DNK Kliknite na sliko za povečavo.

V resnici pa je bil namen odprave odgovoriti na veliko bolj ključno vprašanje. So svetovi, na katerih se je lahko razvilo življenje, v vesolju pogosti ali neizmerno redki? Bomo ugotovili, da nimamo nobenega upanja, da bi kdaj izvedeli, ali obstajajo še drugi naseljeni svetovi? Keplerjev odgovor je bil nedvoumen. V vesolju je več planetov, kot je zvezd, in vsaj četrtina jih je po velikosti podobna Zemlji, krožijo pa v življenjskih pasovih okoli matičnih zvezd. Življenjski pas je območje okoli zvezde, kjer so razmere take, da ni niti premrzlo niti pretoplo za življenje.

Če je v naši Galaksiji vsaj 100 milijard zvezd, je planetov, kjer je morda nastalo in se razvilo življenje, kar 25 milijard. In naša Galaksija je le ena med bilijoni galaksij v vesolju. Nič nenavadnega ni, da Keplerja, ki je oktobra lani ostal brez goriva, astronomi kujejo v zvezde. (“Kepler je naredil največji korak v kopernikanski revoluciji po Koperniku,” je dejal Andrew Siemion, astrofizik s Kalifornijske univerze v Berkeleyju.) Popolnoma je spremenil naš pogled na eno najpomembnejših človekovih vprašanj. Vprašanje zdaj ni več, ali je življenje še kje v vesolju, saj smo prepričani, da je. Zdaj se sprašujemo, kako naj ga najdemo.

 Kdo je tam? Ekipa se pripravlja na prepakiranje jadra s pritrjevanjem balonov. Delno razvito solarno jadro za Nasino sondo Near-Earth Asteroid (NEA) Scout prestaja zadnje preskuse v laboratorijih v Huntsvillu v Alabami. Podobno kot konvencionalna jadra lovijo veter, solarna jadra lovijo svetlobo, potisk pa zagotavljajo fotoni Sončeve svetlobe. Zaradi dodatnega potiska morajo s seboj imeti manj klasičnega goriva.

Spoznanje, da je Galaksija preplavljena s planeti, je znova spodbudilo iskanje tujega življenja. S porastom zasebnega financiranja se je izoblikovalo veliko okretnejše, tveganju bolj naklonjeno raziskovalno okolje. Tudi Nasa je povečala izdatke za raziskave v astrobiologiji. Večina raziskovalcev se ukvarja z vprašanjem, kje in kako naj iščemo kakršnekoli znake življenja na tujih svetovih. Številne nove možnosti, svež kapital in vedno večja zmogljivost računalnikov so v zadnjem času prerodili tudi več desetletij trajajoče iskanje inteligentnih tujih bitij. ZA Seagerjevo je bilo sodelovanje v znanstvenoraziskovalni skupini Keplerjeve odprave velik korak k uresničitvi življenjskega cilja: najti Zemlji podoben planet, ki kroži okoli Soncu podobne zvezde.

Zdaj se ukvarja z vesoljskim teleskopom TESS (Transiting Exoplanet Survey Satellite), ki ga je Nasa v vesolje poslala lani. Projekt vodi MIT. Podobno kot Kepler tudi TESS išče majhno zmanjšanje sija zvezd, ko pred njimi potuje kateri od planetov. Pregleduje skoraj celotno nebo. Cilj odprave je najti vsaj 50 eksoplanetov, ki imajo kamnito površje, podobno Zemljinemu. Nato ga bodo raziskali z večjimi in bolj dovršenimi teleskopi nove generacije, kot je na primer Nasin novi vesoljski teleskop James Webb, za katerega upajo, da bo opazovanje začel leta 2021. Na “motivacijski mizi” je zbrala nekaj predmetov, ki jo opominjajo na to, “… kje sem, kam grem in zakaj tako garam”. Med njimi so zloščene kamnite krogle, ki predstavljajo rdečo pritlikavko in jato njenih planetov, in model nizkocenovnega satelita ASTERIA, namenjenega iskanju planetov, ki ga je skonstruirala sama.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.