Marec 2019 | Grbasti škržatki

Besedilo: Douglas Main
Fotografije: Javier Aznar González De rueda

Če bi priredili tekmovanje za naziv najbolj čudaške žuželke na svetu, bi bili grbasti škržatki resni kandidati za prvo mesto. Kdor prvič vidi katerega izmed njih, si zagotovo ne more kaj, da se ne bi vprašal: “Čemu so vendar namenjeni ti čudni izrastki, ki štrlijo iz telesa?” Številni grbasti škržatki se ponašajo z nenavadnimi tvorbami, denimo kroglicami, zaradi katerih so vrste iz rodu Bocydium (zgoraj) videti kot nekakšni helikopterčki. Drugi so manj opazni in imajo obliko trnov, listov ali iztrebkov različnih žuželk. Spet tretji posnemajo mravlje ali ose. Izrastki nekaj več kot 40 doslej poimenovanih vrst in še kakih 700, ki jih znanstveniki še niso opisali, spominjajo na kapljice rose.

Edinstvene tvorbe, pojasnjujejo anatomi, so del preobraženega vratnega ščita (lat. pronotum) – dela oprsja, ki je pri drugih žuželkah podoben ščitasti ploščici. Pri grbastih škržatkih, pripadnikih žuželčjega razreda z najustvarjalnejšo podobo, so vratni ščiti preobraženi v izrastke najrazličnejših oblik in so kot nekakšni reklamni panoji, s katerimi izražajo svojo individualnost. Te drobcene žuželke – nobena ni daljša od 17 milimetrov – živijo na drevesih in drugih rastlinah po vsem svetu, skoraj polovico od približno 3200 doslej opisanih vrst najdemo na tropskih območjih obeh Amerik. Na enem samem listu v ekvadorskem deževnem gozdu, kjer so bile posnete fotografije za ta članek, bi zlahka našli več vrst grbastih škržatkov, kot jih živi v vsej Evropi.

Grbasti škržatki Samice vrste Alchisme tridentata slovijo po vdani materinski skrbi. Zarod varujejo, dokler niso mladi grbasti škržatki dovolj stari, da odletijo. Ličinke imajo bodice ter živordeče in rumene lise; najbrž plenilce tako opozarjajo, da z njimi ni šale.

Grbasti škržatki spadajo v zelo številen in raznolik red polkrilcev, v katerega med drugim sodita družini malih škržatkov in škržatov. Tako kot drugi pripadniki tega reda so opremljeni z obustnim aparatom za prebadanje stebel rastlin in srkanje rastlinskih sokov. Podobno kakor komarji imajo dve zraščeni cevki, eno za srkanje tekočin in drugo za izločanje sline, ki preprečuje strjevanje sokov. Ker se pogosto zadovoljijo s tem, da se vse življenje gostijo na eni sami rastlini, večina ni nevarna za gospodarsko pomembne kulturne rastline (čeprav morda prenašajo vsaj eno rastlinsko bolezen). Nemara jih strokovnjaki tudi zato ne preučujejo tako zavzeto kot njihove bližnje sorodnike. A ker jim ne posvečajo veliko pozornosti, je naše poznavanje teh žuželk precej pomanjkljivo.

Še vedno denimo vemo zelo malo o tem, čemu so namenjene njihove nenavadne telesne prilagoditve. Dokaj verjetno je, da je preobraženi vratni ščit namenjen obrambi pred plenilci. Bodice in trni sporočajo, da teh žuželk ni lahko pogoltniti, žive barve pa razglašajo, da so strupene. Tudi mimikrija – umetnost pretvarjanja, da nisi, kar si – ima obrambno vlogo. Čudne krogle, ki krasijo telo pripadnikov rodu Bocydium, spominjajo na glivo iz rodu Cordyceps, pogosto v deževnih gozdovih in smrtno strupeno za žuželke.

Čeprav so izrastki žuželk veliki, so votli in lahki, zato kljub njim letijo s presenetljivo lahkoto. Zanimivo je, da so oživčeni in opremljeni s čutilnimi dlačicami, s katerimi sprejemajo nam neznane dražljaje in so jim morda v pomoč pri zaznavanju okolja, pravi Stuart McKamey, raziskovalec iz Laboratorija za sistematiko žuželk pri ameriškem ministrstvu za kmetijstvo.

Grbasti škržatki Ličinke iz rodu Membracis odvračajo plenilce z bodicami.

Čeprav si je težko predstavljati, kakšne informacije grbasti škržatki pridobivajo s temi receptorji, vemo, da je glavni način sporazumevanja teh žuželk povezan s tresljaji v rastlinah. Grbasti škržatki – v nasprotju s sorodniki škržati, ki se sporazumevajo tako, da drugega ob drugega drgnejo dele telesa in s tem ustvarjajo značilne zvoke (cvrčanje) – telo tresejo ali z njim trzajo in tako pošiljajo sporočila skozi rastline, pravi Rex Cocroft, raziskovalec z Univerze v Missouriju. Cocroft in drugi raziskovalci snemajo tresljaje z mikrofonom podobnimi napravami, ki razkrivajo klice in melodije, klikanje in cvrčanje – za človeško uho neslišni zvočni svet grbastih škržatkov.

Z medsebojnim sporazumevanjem si pomagajo pri obrambi zaroda. Večina žuželčjih mater zapusti jajčeca, takoj ko jih izleže, številne matere grbastih škržatkov pa skrbno varujejo podmladek, vse dokler ličinke ne odrastejo in odletijo. Kadar se jim približajo plenilci, denimo ščitaste stenice, najbližja ličinka z zibanjem telesa ustvari vibracijsko “cvrčanje” in tako sproži preplah. Druge ličinke zaznajo tresljaje in se ji pridružijo ter s tem okrepijo signal. Mama se odločno odzove in napade vsiljivca: divje brenči s krili ali ga obrca s kijastimi zadnjimi nogami. Mravlje in druge žuželke včasih ponujajo grbastim škržatkom zaščito v zameno za mano, sladko tekočino, ki jo izločajo kot stranski proizvod nenehnega srkanja rastlinskega soka.

Posledice zbiranja grbastih škržatkov in njihovih zaveznic mravelj so lahko boleče: “Na rokah boš občutil na desetine ugrizov,” pravi Chris Dietrich, kurator za žuželke na Inštitutu za naravoslovne raziskave v Illinoisu. Vendar neverjetna raznolikost teh nenavadnih žuželk vedno znova osupne. “Če se ukvarjaš z žuželkami,” pravi McKamey, “je vsak dan podoben božiču.”


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.