April 2019 | Peš po Tokiu

Besedilo: Neil Shea
Fotografije: David Guttenfelder

Nekega hladnega junijskega dne sem zgodaj zjutraj stal v temi nedaleč od zahodnega brega reke Sumida, ki teče skozi Tokio, in opazoval turiste, kako se oblačijo v najlonske drese živih barv. Trikoji brez rokavov so me spominjali na drese, kakršne si kar ob igrišču nadenejo igralci na hitro organizirane nogometne tekme.

Bilo je, kot da je 70 premraženih obiskovalcev iz Južnoafriške republike, Kitajske, Malezije, Španije in Rusije prepotovalo dolgo pot samo zato, da bi se po tem peščenem bregu podili za žogo. Še ura ali dve sta manjkali do zore in v resnici smo se pripravljali na ogled tržnice Tsukiji Shijo, takrat največje ribje tržnice na svetu. Tsukiji, pravi pravcati blodnjak skladišč, hladilnic, nakladalnih ramp, dražbenih prostorov in prodajnih stojnic, je skoraj stoletje preskrboval mesto s hrano. Postal pa je tudi – v ogorčenje nekaterih, ki so tam delali – turistična zanimivost, ki so jo promovirali v neštetih časopisnih člankih in kuharskih oddajah kabelske televizije.

Peš po Tokiu Pod železniško progo v živahni soseski Jurakucho se stiskajo lokali, imenovani izakaya, v katerih strežejo piščančja nabodala yakitori. Številne zabaviščne četrti v Tokiu živijo od tradicije, ki je sestavni del japonske kulture – popivanja po službi, imenovanega nomikai.

A ko sem bil lani tam, se je ravno bližal trenutek, ko naj bi zgodovinska tržnica za vedno zaprla vrata. Majave stojnice in s kamni tlakovana tla so bili resda magnet za turiste, ki cenijo avtentičnost. V hipermodernem Tokiu pa so take reči uradno veljale za dokaj nehigieničen ostanek razburkane preteklosti. Jeseni naj bi Tsukiji zaprli, prodajalci pa naj bi se iz mestnega središča preselili v nov, dokaj brezbarven objekt na jugovzhodu mesta. Stali smo v vrsti, da bi odkorakali noter. V lužah ob stopalih so se lesketale ribje luske, v zraku je bilo čutiti vonj po motornem olju in oseki. Viličarji in glasno drdrajoči vozički za led so švigali mimo nas v vse smeri kot splašene ptice.

Na misel mi je prišlo, da so mrežasti brezrokavniki, ki smo si jih nadeli, deloma namenjeni varnosti, da se torej v gostem prometu ne bi komu kaj zgodilo, deloma pa tudi temu, da se ne bi kdo od nas odkradel stran in oviral tukajšnjega donosnega vrveža. Na tržnico se je vsak dan zlilo kakih 1500 ton rib, morskih rastlin in zvijajočih se nevretenčarjev z vseh koncev sveta. Do izteka delovnika so ta neverjetni tovor, vreden približno 13 milijonov evrov, razporedili, nažagali na ustrezne kose in razposlali prodajalcem na drobno. Ko sem ob pol petih zjutraj prišel na tržnico, je vrvež tam trajal že več ur. Skozi meglico v zraku je po opravkih hitelo več sto moških.

Mesta prihodnosti Kliknite na sliko za povečavo.

Smejali so se in kričali, marsikateri je med zobmi stiskal cigareto. Belo orokavičeni varnostniki so nas usmerili mimo kupa škatel iz stiropora. Nekatere so bile velike kot krsta, v notranjosti so se videli sledovi krvi. V prostornem skladišču, ki je zijalo pred nami, so cvilila rezila žag in zarezovala v zamrznjeno ribje meso. Največ turistov je prišlo, da bi si ogledali slovito dražbo tunov. Za orjaške ribe, ki so jih včasih nalovili celo v tako oddaljenih krajih, kot je morje pred obalo ameriške zvezne države Maine, se je sem ter tja našel tudi kak kupec, pripravljen zanje odšteti nekaj sto tisoč evrov.

Ob desetih, ko se je direndaj že malce polegel, sem se sam odpravil po tržnici in se zapletel v pogovor s prodajalci rib, ki so tarnali zaradi skorajšnjega zaprtja tržnice. Nekaj ur pozneje so brneli samo še dostavni tovornjaki. Medtem ko so viličarji vanje natovarjali ribe, so vozniki čakali v kabinah. Proti polnoči sem se sprehodil do manjšega šintoističnega svetišča, kjer so drug zraven drugega stali kamniti spomeniki, ustvarjeni v čast različnim vrstam užitnih morskih živali. Tsukiji je bil tistega dne mračen, vznemirljiv, obscen – eden redkih krajev, kjer je Tokio odvrgel sijočo sodobno fasado in razkril svoj nebrzdani pohlep – in bil sem izčrpan. Ob noge se mi je osmuknila mačka. Na kamnu pred menoj je pisalo sushi-zuka oziroma ‘spomenik sušiju’. Že nekaj ur pozneje pa se je vse skupaj začelo znova.

Peš po Tokiu Tokio so v minulem stoletju obnovili dvakrat. Prvič po vélikem potresu v Kantu leta 1923, drugič po drugi svetovni vojni, ko je bilo mesto zbombardirano. Od takrat je postalo zgled za učinkovitost in organiziranost; celo neko gradbišče v soseski Minowa nadzorujejo varnostniki v modrih oblekah, ki uglajeno pospremijo pešce in kolesarje mimo.

ČE SE STRINJAMO s harvardskim ekonomistom Edwardom Glaeserjem, ki pravi, da so mesta najpomembnejša iznajdba človeštva, potem lahko rečemo, da nemara prav Tokio najbolje podkrepi njegovo trditev: je veličastna metropola, v kateri živi več kot 37 milijonov ljudi, in eno najbogatejših, najvarnejših in najustvarjalnejših urbanih središč na svetu. Tudi če te ne zanima kaj dosti, kako velemesta vplivajo na človekovo vedenje, Tokia nikakor ne moreš pustiti vnemar, neizogibno vpliva na tvoje življenje. Mesto, katerega vpliv na družabne navade je brez primere, obenem deluje tudi kot prizma, skozi katero ves svet gleda na japonsko kulturo.

Tokio imate v jutranjem napitku matcha latte, popoldanski skodelici juhe miso in sušiju, ki ste ga pojedli za kosilo. Najdete ga v navduševanju svojega mulca nad Totorom, Gundamom, Pokémonom ali igralno konzolo Sony PlayStation 4. Tokio tiči tudi v drobceni kameri mobilnika, ki je nobeden od vaju nikakor ne more nehati uporabljati. Da je mesto res ustvarjalno, deloma potrjuje tudi podatek, da je bilo v zadnjih sto letih kar dvakrat porušeno. Najprej ga je leta 1923 razdejal véliki potres, ki je prizadel Kanto, generacijo pozneje pa je bilo uničeno v ameriških bombnih napadih med drugo svetovno vojno.

Obe katastrofi sta Japonce prisilili, da so pokopali zgodovino in obnovili mesto, pri tem pa preoblikovali soseske, transportni sistem, infrastrukturo in celó socialno dinamiko. Tudi tržnico Tsukiji so zgradili po potresu, da bi nadomestila tisto, ki je v neposredni bližini mestnega središča prej stala 300 let. Ko si je Tokio v 50. letih prejšnjega stoletja opomogel, se je gostota pozidave neverjetno povečala. Glaeser pravi, da je razlog za uspešen razvoj prav ustvarjalni nemir, ki se porodi iz skupnega življenja ljudi različne starosti in iz različnih družbenih okolij in s katerim je mogoče premagovati ovire pri trgovanju in pretoku zamisli. V številki, posvečeni mestom, Tokia kajpada nismo mogli zaobiti.

Poleg tega je novinarka in pisateljica Jane Jacobs, ki je s svojim delovanjem pomembno vplivala na urbanistično načrtovanje, nekoč zapisala, da mora človek, če želi resnično spoznati neko mesto in začutiti, kako raznoliki vplivi ga sooblikujejo, po njem pešačiti.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.