April 2019 | Iznajdljive podgane
Besedilo: Emma Marris
Fotografije: Charlie Hamilton James
V Seattlu živi še ena vrsta podgan – to so črne podgane, ki gnezdijo v drevesnih krošnjah in brzijo po telefonskih kablih. V srednjem veku so bile po vsej verjetnosti prenašalke kuge. Od Seattla do Buenos Airesa se mestne podgane vztrajno množijo – po podatkih nekega strokovnjaka se je njihovo število v zadnjem desetletju povečalo kar za 15 do 20 odstotkov. Med vsemi živalmi, ki živijo v mestnem okolju, so podgane tiste, do katerih imamo najbolj odklonilen odnos. Pridobile so sloves umazanih in prekanjenih živali.
Nanje gledamo kot na znamenje propada mest in prenašalke bolezni. Bolj kot katerekoli mestne živali v nas zbujajo strah in gnus. Ljudje sovražimo podgane. Pa si te žverce res zaslužijo tak odnos? Nekatere lastnosti, ki se nam pri podganah zdijo najodvratnejše – to, da so umazane, njihova plodnost, nesporna iznajdljivost in trdoživost – bi zlahka pripisali tudi ljudem.
RADŽASTAN, INDIJA
Podgan ne sovražijo čisto vsi. Karni Mata je morda edino svetišče na svetu, posvečeno tem živalim. Črne podgane, ki so po izvoru najbrž z Indijske podceline, so se naučile živeti v mestih. Veljajo za reinkarnirane pripovedovalce zgodb, hranijo jih z mlekom in drugo hrano.
V resnici so umazane zaradi naše nemarnosti: v večini krajev živijo od naših odpadkov in brezbrižno zavrženih ostankov. “Težava je v nas, ljudeh,” pravi newyorški strokovnjak za glodavce Bobby Corrigan. “Mi smo tisti, ki živimo v umazanih ‘gnezdih’.” Corrigan je vodilni strokovnjak za mestne podgane. Preučuje jih že od leta 1981 in svetuje mestom in podjetjem po vsem svetu, ki jim te živali povzročajo preglavice. Prav on mi je povedal za skrb zbujajoče število podgan, ki se v Seattlu prikažejo v straniščni školjki.
Spoznala sem ga toplega aprilskega dne na njegovem terenu, v nekem parku na spodnjem Manhattnu, ki je ena svetovnih podganjih prestolnic. Nadel si je čelado in živo oranžen odsevni brezrokavnik, v roki pa je držal pisalno podlogo s sponko. Ta oprema, v kateri je bil videti kot uradna oseba, nama je omogočila neovirano teptanje cvetličnih gredic v parkih in raziskovanje predorov podzemne železnice.
Newyorčani drug drugega radi dražijo z zgodbami o podganah, velikih kot psi. V resnici je bila največja podgana, za katero je Corrigan kdaj slišal, težka 0,8 kilograma in so jo prinesli iz Iraka. Javno je ponudil 500 dolarjev vsakemu, ki bi mu prinesel kilogramsko podgano. Dvomi, da bo moral nagrado kdaj izplačati. V New Yorku prevladuje siva podgana, Rattus norvegicus.
CO DUNG, VIETNAM
Ulični prodajalci hrane ponujajo prekajene podgane. Te živali so na vietnamskih riževih poljih škodljivci. A pri več kot 7,5 milijarde ljudi in kdo ve koliko podganah na planetu je zanje dovolj prostora, da so hkrati ogabne in okusne, svete in grozljive.
Koplje rove in najširši del telesa te živali je lobanja, zato se lahko prerine skozi vsako odprtino, širšo od njene glave (denimo skozi cev, ki vodi do straniščne školjke). Sive podgane živijo v družinskih skupnostih. V leglu imajo dva do 14 mladičev, v gnezdih vzdržujejo kar zgledno čistočo in nadzorujejo majhna ozemlja. Ko mladiči (pri starosti 10 tednov) dosežejo puberteto, se odselijo in si poiščejo partnerje.
S Corriganom sva se odpravila na podganji safari. Po cvetlični gredici zraven poslopja sodišča je stopal previdno in tipaje s škornji preverjal tla. Tam, kjer mu je pod stopali votlo zadonelo, je nekajkrat z vso težo poskočil na mestu. Čez nekaj trenutkov je iz bližnje luknje planila podgana in jo v paniki ucvrla proč. Bilo mi je je kar malce žal. Večina Newyorčanov pa podganam v mestu ne želi drugega kot smrt. Le teden dni, preden sem s Corriganom lovila podgane, je župan Bill de Blasio napovedal “nov neizprosen deratizacijski načrt”. Izpeljali naj bi ga v javnih stanovanjih v New Yorku kot del 32 milijonov dolarjev vrednega programa.
Če bo šlo vse po predvidevanjih, naj bi v soseskah, kjer so se podgane najbolj namnožile, njihovo število zmanjšali za 70 odstotkov. V številnih mestih zatirajo podgane s strupom. Vendar se sicer hitro učinkujoči strupi niso izkazali za dobro rešitev. Podgane, ki po grižljaju ali dveh začutijo slabost, nehajo jesti vabo.
NEW YORK
Podgane se pripravljajo na nočno prehranjevanje v odtočnem kanalu. Strokovnjak za glodavce Bobby Corrigan ocenjuje, da se je v zadnjem desetletju populacija mestnih podgan v svetu povečala za 15 do 20 odstotkov. Več užitnih odpadkov ko bomo ljudje odmetavali, več bo podgan, ki se jih bodo lotevale.
Zato deratizatorji uporabljajo antikoagulante oziroma sredstva za redčenje krvi, ki začnejo učinkovati šele po nekaj urah in podgan ne ubijejo še več dni po zaužitju. Zaradi notranjih krvavitev poginejo počasne smrti. Corrigan jih nerad pobija tako, vendar se boji izbruhov bolezni. Zato strankam še naprej ponuja svoje strokovno znanje. Pot sva nadaljevala do parka Tribeca, kjer so se po Corriganovem zatrjevanju podgane naučile loviti in pobijati golobe.
“Skačejo jim na hrbet kakor leopardi v Serengetiju,” je dejal. A tisto noč je bilo v parku vse tiho. Komunalni delavci so morda pred nedavnim v rove napeljali suhi led oziroma zmrznjeni ogljikov dioksid, je povedal – to je humanejši način pobijanja podgan. Ogljikov dioksid, ki puhti iz ledu, se vije skozi rove in za vedno uspava nezaželene glodavce. A le redki, ki se poklicno ukvarjajo s pobijanjem podgan, upajo na kaj več kot na lokalno omejen in začasen uspeh. Potem ko podgane na nekem območju zastrupijo, je povedal Corrigan, se preživele preprosto razmnožujejo naprej, dokler rovi niso znova polni.
Novi rodovi pa imajo spet na voljo velikanske kupe vreč, polnih smeti, ki jih Newyorčani vsako noč odložijo na pločnike. Dokler ne bodo mesta korenito spremenila ravnanja z odpadki, je prepričan, “bodo podgane v tej vojni nepremagljive”.
