Maj 2019 | Morje plastike

Besedilo: Laura Parker
Fotografije: David Liittschwager

Pred nedavnim sem se na dah potapljala v Tihem oceanu, slab kilometer od jugozahodne obale havajskega otoka Oahu. Obala je tam strma, in ko smo z motornim čolnom pluli proti kraju, kjer naj bi se potapljali, je dno pod nami hitro izginilo. Ozrla sem se in občudovala zelena pobočja hribovja Waianae, ki se dviga 1200 metrov nad obalo. Hribi navadno varujejo tamkajšnje morje pred pasatnimi vetrovi. A tistega dne je bilo morje zaradi vetriča rahlo vzvalovano, zato skoraj nisem videla pojava, ki sem si ga prišla ogledat: tanke oljnate plasti, bogate z organskimi delci, na morski gladini.

V njej so se prehranjevale pravkar izležene ribje mladice in se v prvih negotovih tednih življenja borile za preživetje. Ko sem obraz potopila v mastno vodo, sem uzrla prizor, ki je še najbolj spominjal na vzgajališče ribjega zaroda: v vodi je vrvelo od življenja, ki ga navadno niti ne opaziš. Ikre so plavale na gladini kot majcene laterne, njihovi rumenjaki so se bleščali v soncu. Ribje mladice, nič večje od pikapolonic, so švigale sem ter tja. Ko je mimo priplaval za kovanec velik koralni narednik, je bil v primerjavi z njimi videti orjaški. Pod nami se je jata 30-centimetrskih okatih šurov – podobni so skušam, le da imajo zelo velike oči – hranila z vsem, kar je imelo to smolo, da je bilo majhno.

Moja vodnika tistega dne, oceanograf Jamison Gove in ihtiolog Jonathan Whitney iz ameriške Zvezne uprave za oceane in ozračje (NOAA) v Honoluluju, že tri leta sodelujeta pri raziskovalnem projektu, s katerim naj bi pojasnili to zmešnjavo. Zgodnja razvojna stopnja mladice je “črna skrinjica” znanosti, ki se ukvarja z ribištvom: vanjo gredo oplojena jajčeca, iz nje pridejo mlade ribe – ni pa povsem jasno, kaj se dogaja v njej. Ribje mladice so tako majhne in krhke, da jih je res težko preučevati. Morje plastike Kliknite na sliko za povečavo.

Zelo velika večina jih sploh ne dočaka odrasle dobe. A kljub temu so ribje populacije po svetu in živali, ki se z njimi prehranjujejo, odvisne od tega, koliko ribjim mladicam (in v kakšnem stanju) uspe preživeti zgodnjo razvojno stopnjo. Gove in Whitney v zadnjem času ugotavljata, da se v morju okrog Havajskih otokov ne zbirajo le ribe in polnovredna ribja hrana; to potrjujejo tudi fotografije njunih vzorcev vode, ki jih je posnel David Liittschwager. Tam je poleg njih še mikroplastika – drobceni koščki človeških odpadkov – in to v tolikšnem obilju, da jo ribje mladice jedo prve dni življenja.

Za ribe, ki so se pravkar izlegle iz jajčec, pomeni jesti preživeti še en dan; če je njihov prvi obrok plastika, ne zaužijejo dovolj kalorij za preživetje do naslednjega dne. “Veliko so že prestale, da so se prebile tako daleč,” je dejal Gove. “Izlegle so se, našle plast organske gošče, prehranjujejo se in rastejo. So srečne izbranke, saj jih le desetinki odstotka uspe preživeti tako dolgo. Nato pa naletijo naplastiko.” “Najkritičnejši trenutek za ribje mladice je trenutek prvega hranjenja,” je povedal Whitney. “Če zaužijejo košček plastike, je lahko vsega konec. Ena sama nitka v želodcu ribje mladice je neredko usodna zanjo.” Sodeč po izsledkih raziskave, ki jo je leta 2015 opravila Jenna Jambeck z Univerze v Georgii, prinesejo reke v oceane vsako leto približno devet milijonov ton odpadne plastike, ki jo ljudje brezbrižno odvržejo na kopnem.

Vidni odpadki, skupaj s srce parajočimi posnetki njihovega vpliva na vse morske živali od želv do ptic in kitov, so zbudili ogorčenje javnosti. A sonce, veter in valovi sčasoma razgradijo plastiko v oceanih na tako majhne koščke, da so s prostim očesom komajda vidni. Ena največjih neznank – in skrbi – je, kako mikroplastika (koščki, manjši od petih milimetrov) vpliva na ribe. Ribe oskrbujejo z nujno potrebnimi beljakovinami skoraj tri milijarde ljudi ter nešteto morskih ptic in drugih morskih živali. Izsledki raziskav kažejo, da se je ribji stalež po svetu od leta 1970 prepolovil. Populacije večjih plenilskih ribjih vrst, kot so denimo tuni, so se še bolj zmanjšale. Zmanjšanje je povečini posledica čezmernega ribolova, vse bolj pa tudi onesnaževanja ter segrevanja in zakisanja vode zaradi podnebnih sprememb. Že v 70. letih minulega stoletja so znanstveniki v želodcih rib, ujetih pred obalo Nove Anglije in Velike Britanije, videvali plastične pelete – surovino za proizvodnjo plastičnih izdelkov.

Z novejšimi raziskavami je bila ugotovljena prisotnost vse manjših koščkov mikroplastike v prebavilih vse številnejših vrst odraslih rib. Ribjih mladic na zgodnji stopnji razvoja niso tako pogosto preučevali, vendar so za plastiko verjetno še občutljivejše, tako kot so za vse drugo. “Vsak dejavnik stresa bo najbrž močneje vplival na živali na zgodnejši stopnji razvoja kot na tiste na poznejših stopnjah,” je dejala Susanne Brander, toksikologinja z Oregonske državne univerze. Morske ribe so povečini vse prej kot skrbni starši. Nekaj vrst čuva ikre na morskem dnu, nekatere jih celo nosijo v ustih. A večina rib med drstenjem izloči v širni ocean na tisoče ali celo na milijone iker in spermo in naraščaja sploh nikoli ne vidi. Ko se iz iker dan ali dva pozneje izležejo ribje mladice, so prepuščene same sebi.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.