Maj 2019 | Novi začetki v Mozambiku

Besedilo: David Quammen
Fotografije: Charlie Hamilton James

Nekega toplega jutra v začetku novembra, ob koncu sušne dobe, je rdeče-črni helikopter Bell JetRanger brzel proti vzhodu nad palmovo savano v mozambiškem narodnem parku Gorongosa. Upravljal ga je Mike Pingo, pilot veteran, po rodu iz Zimbabveja. Desno zadaj je iz helikopterja napol visel Južnoafričan Louis van Wyk, strokovnjak za odlov prosto živečih živali. V rokah je držal dolgocevno puško s pripravljeno puščico z uspavalom.

Poleg Pinga je sedela Dominique Gonçalves, mlada mozambiška ekologinja, ki v parku skrbi za slonje populacije. Danes živi v Gorongosi več kot 650 slonov – veliko več kakor v letih mozambiške državljanske vojne (1977–1992), ko so večino slonov v parku pobili zaradi slonovine in mesa, zaslužek od prodaje pa porabili za nakup pušk in streliva. Ker si je populacija slonov tako krepko opomogla, je želela Gonçalvesova namestiti ovratnico z oddajnikom GPS po eni odrasli slonici v vsaki od matriarhalnih čred. V čredi, ki je tekla med goščavo palm, je izbrala ciljno žival. Pingo je helikopter spustil tako nizko, kolikor so dopuščale drevesne krošnje. Deset slonov – odraslih samic z mladički ob bokih in še ne povsem doraslimi nedaleč proč – je bežalo pred oglušujočim hrupom rotorjev. Van Wyk je moral streljati z večje razdalje kot navadno, a mu je vendarle uspelo izstreliti puščico izbrani samici v desno stran zadnjice.

Novi začetki v Mozambiku Jacinta Sainet Miquirosse je pristavila lonec na domačem ognjišču na gori Gorongosa. Skupnosti na gori so si desetletja zagotavljale skromno preživetje s požigalništvom in pridelovanjem koruze, ki je zanje osnovno živilo. Miquirossova in sosedje so zdaj vključeni v projekt parka. Gojijo kavo za prodajo na trgu; tako pomagajo pri obnavljanju gozdov na gori, hkrati pa mlada drevesa zagotavljajo senco, potrebno za uspevanje kavovca.

Pingo je pristal, druga dva sta izskočila in jo skozi poteptano travo mahnila proti omamljeni slonici. Nekaj hipov zatem je v spremstvu oboroženega parkovnega čuvaja s terenskim vozilom prispela skupina tehničnih pomočnikov s težjo opremo. Gonçalvesova je potisnila palčko v sloničin rilec in ga odprla, da je lahko neovirano dihala. Žival, ki je ležala na desnem boku, je začela glasno smrčati. Eden izmed tehnikov ji je iz žile na desnem uhlju odvzel vzorec krvi. Drugi je van Wyku pomagal potegniti ovratnico pod sloničinim vratom. Gonçalvesova si je nadela zaščitne rokavice, slonici odvzela vzorec sline in rektalni bris ter ju zapečatila v epruveti.

Dolg plastičen rokav si je navlekla na levo roko, z njo segla globoko v sloničino danko in izvlekla za polno pest vlaknatega, svetlorjavega blata. Pozneje naj bi ga analizirali, da bi ugotovili, s čim se žival hrani. Sloničin prsni koš se je rahlo dvigal in spuščal v skladu z ritmom grgrajočega zvoka, ki je prihajal iz rilca. “Louie, mi lahko poveš, ali je breja?” je vprašala Gonçalvesova. “Kmalu bo povrgla,” je dejal van Wyk, ki je opazil, da iz njenih napetih prsi mezi vodeno mleko. Rast slonje populacije je le ena od spodbudnih novic iz Gorongose. Večina velikih živali, med njimi levi, kafrski bivoli, povodni konji in gnuji, je danes precej številnejša kot leta 1994, kmalu po vojni. Pri varovanju narave, kjer vse preveč kazalcev napoveduje bedo in brezup, je tak uspeh prava redkost.

Novi začetki v Mozambiku Kliknite na sliko za povečavo.

Van Wyk je namestil ovratnico in Gonçalvesova je pospravila odvzete vzorce. Slonici je v žilo na uhlju vbrizgal poživilo in skupina se je umaknila na varno razdaljo. Žival se je po minuti postavila na noge, zaspano stresla z glavo in se pridružila čredi. Podatki, ki jih bo pošiljal oddajnik na ovratnici, bodo Gonçalvesovi in sodelavcem omogočali spremljanje gibanja črede po pokrajini – opozorjeni bodo, kadar bo čreda prečkala mejo parka in se bližala kakemu polju, da bo kmet lahko pravočasno ukrepal in si rešil pridelek. Tako poteka delo v partnerskem Projektu obnove Gorongose (Gorongosa Restoration Project), pri katerem sodelujeta mozambiška vlada in ameriški sklad Gregory C. Carr Foundation, izvajajo pa ga od leta 2004. Če naj bi se slonom, povodnim konjem in levom v parku dobro godilo, je treba poskrbeti, da se bo dobro godilo tudi ljudem zunaj parka.

NARODNI PARK GORONGOSA se razprostira na poplavni ravnici na južnem koncu afriškega Velikega tektonskega jarka. Obsega savano, gozdove, mokrišča in veliko jezero Urema. Nekdaj je bil lovni rezervat. Tega je leta 1921 ustanovila portugalska kolonialna uprava za svoje razvedrilo: z ozemlja je pregnala ljudi, ki so si nekoč delili pokrajino z živalmi. Leta 1960, ko so lovni rezervat razglasili za narodni park, je v njem živelo približno 2200 slonov, 200 levov in 14.000 kafrskih bivolov, poleg njih pa še povodni konji, impale, zebre, gnuji, elandi in druge za Afriko značilne živali. Vendar odročnost Gorongosi ni prinesla nič dobrega.

V uničujoči 15-letni državljanski vojni, ki je sledila razglasitvi neodvisnosti leta 1975, so si tam poiskali zatočišče pripadniki gverilskega gibanja RENAMO, Resistência Nacional Moçambicana – uporniških sil, ki so prejemale vojaško pomoč iz sosednje Rodezije (današnjega Zimbabveja) in Južnoafriške republike. Ko so prišle z njimi obračunat vladne sile, so izbruhnili oboroženi spopadi, raketirali so sedež parka in pokoli so se vrstili vsevprek po savani. Poleg slonov so pobili tudi na tisoče zeber in drugih velikih živali za hrano ali preprosto za zabavo. Vojna se je končala leta 1992 s sklenitvijo premirja, vendar so poklicni lovci še naprej izvajali krivolov, ljudje iz okoliških naselij pa so preživelim živalim nastavljali pasti, da bi se prehranili. Na prelomu stoletja je bil narodni park Gorongosa popolnoma opustošen.

Novi začetki v Mozambiku Eden od dveh levov, ki so ju poimenovali Senatorja, leži omamljen in mu bodo zamenjali ovratnico. Čuvaj Cubalua Joaquim pazi, da jih ne bi presenetili sloni ali drugi levi. Študentka veterine Mercia Angela (z anteno) in ameriška raziskovalka Victoria Grant sta levu vbrizgali cepivo.

Razmere na območju okrog parka niso bile nič bolj rožnate. Na ozemlju, ki mu načrtovalci danes pravijo robno območje, je živelo približno 100.000 ljudi – družine, ki so povečini pridelovale koruzo in druge poljščine, s katerimi so si zagotavljale samooskrbnost, so živele iz rok v usta. Za izobraževanje in zdravstveno varstvo otrok ni bilo poskrbljeno.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.