Maj 2019 | Aljaški gasilci padalci

Besedilo: Mark Jenkins
Fotografije: Mark Thiessen

Ob 21.47, ko je bilo sonce še vedno visoko na aljaškem poletnem nebu, so gasilci prejeli klic. sirene so zatulile in osem gasilcev padalcev se je pognalo k policam z opremo. Zaščitne škornje, temnozelene hlače in živo rumene srajce so imeli že na sebi in v hipu so smuknili v kombinezone iz kevlarja. “Prva skupina k letalu!” je zadonelo iz interfona. Itchy, Bloemker, O’Brien, Dibert, Swisher, Koby, Swan, Karp in Cramer so bili gasilci, ki naj bi skočili prvi. Ves večer so v glavnem postopali okrog poveljniške mize v vojaškem oporišču Fort Wainwright, razdirali šale ter nestrpno in vznemirjeno čakali, da pridejo na vrsto za skok iz letala in spoprijem s požarom v odročnem gozdu.

Zdaj so imeli točno dve minuti časa, da se opremijo in vkrcajo na letalo. Postopek je bil rutinski: roke so spretno švigale do tega ali onega dela telesa, na kolena in goleni so si pritrjevali ščitnike, vlekli zadrge kombinezonov in si zapenjali težke najlonske pasove. Kombinezoni so bili že opremljeni s pripomočki – v velikem žepu na hlačnici sta bili spravljeni solarna plošča in pelerina. V žepu na drugi hlačnici so bili energijske ploščice, 45-metrska vrv in pripomoček za spuščanje po vrvi, če pristaneš v krošnji. V ogromnem žepu na zadnjici je bil predviden prostor za šotor in vrečo za padalo. Odhajajoče gasilce so hitro obkrožili sodelavci in jim pomagali oprtati glavna in rezervna padala.

Aljaški gasilci padalci Pozno spomladi 2016 je v vročem, suhem in vetrovnem vremenu 90 kilometrov jugozahodno od kraja Tanana izbruhnil požar ob reki Big Mud, kjer je tlelo že vso zimo. Tja so poslali gasilce padalce in zaščitili so edino kočo ob reki na robu požara. Ta je nazadnje zajel 18.000 hektarov gozda.

Potem so pograbili vsak svojo padalsko čelado z mrežastim vizirjem, ki ščiti obraz med spuščanjem mimo drevesnih vej, in torbo z osebno opremo, v kateri so s sabo odnesli liter vode, usnjene rokavice, navadno čelado, rakete za netenje manjših požarov pred požarno črto, nož, kompas, radio in posebno aluminizirano vrečo za zaščito pred ognjem v nujnem primeru. Dve minuti po zavijanju sirene so se že prizibali na vzletno stezo, otovorjeni vsak s skoraj 50 kilogrami opreme in zalog. V popolni opravi so se zdeli nerodno preobloženi, toda vsak gasilec nosi skrbno izbrano in velikokrat preizkušeno najnujnejšo opremo, ki jo potrebuje, da preživi spopad s požarom v gozdovih, ki sodijo med najodročnejše in najbolj neprizanesljive na svetu.

Široke postave v svetlorjavih kombinezonih so se druga za drugo primajale do vrat ter se vkrcale v trup letala, poln palet z gasilsko opremo, ki naj bi jo odvrgli na kraj pristanka. Letalo je vzletelo in dispečer je po radijski zvezi sporočil koordinate požara. Trajanje poleta: ura in 28 minut. Ker je bilo za pogovor prehrupno, so možje molče sedeli drug ob drugem. Niso vedeli, kam odhajajo in kako dolgo se ne bodo vrnili. Niso vedeli, kako velik je požar in kako nevaren bo veter. Vedeli so le, da odhajajo v boj z eno najbolj divjih in nepredvidljivih naravnih sil. Novi začetki v Mozambiku Kliknite na sliko za povečavo.

Po petih minutah poleta je vodja ekipe Bill Cramer z dvigom roke zaukazal varnostni pregled opreme. Vsak član je po točno določenem vrstnem redu še zadnjič preveril, ali je njegov padalski partner pripravljen. Ko so leteli nad severnim tečajnikom, nad južnim robom Brooksovega gorovja, so opazili oblak dima, ki se je dvigal iz temnozelene gozdne preproge. Požar je zanetila strela. Cramer je odprl vrata za izskok in se nagnil v zračni vrtinec, da bi presodil položaj: “Požar 320, šest hektarov, 70-odstotno aktiven, gori črna smreka s podrastjo jelenovega lišaja, 11 zgradb na severni in zahodni obali jezera Iniakuk, poltretji kilometer zahodno.” Pilot je krožil na višini 450 metrov.

Cramer je določil mesto izskoka in odvrgel tri živobarvne trakove iz krep papirja, rumenega, modrega in oranžnega, ki so se v letu razvili in mu omogočili oceno hitrosti in smeri vetra. “K vratom,” je zavpil. Devetinštiridesetletni Jeff McPhetridge z vzdevkom Itchy, ki je bil prvi na vrsti za skok, se je usedel in spustil stopala iz letala. “Pripravi se!” je ukazal Cramer in ga takoj zatem udaril po rami. McPhetridge se je vrgel iz letala. Trije sodelavci so mu hitro sledili. Preostali štirje so se spustili v globino med naslednjim preletom. Rdeče-belo-modra padala so spretno manevrirala v vetru in krožila nad gorečim gozdom kot drobne vešče, ki se zaganjajo proti tabornemu ognju.

Gasilci padalci so se drug za drugim bližali dimu. Osem mož, ki so se spuščali z neba, se s tem delom poklicno ukvarja zaradi udara strele v drevo avgusta 1937 nedaleč od vzhodnega roba Yellowstonskega narodnega parka. Strela je zanetila majhen ogenj, ki se je začel širiti in nazadnje prerasel v zloglasni požar ob Blackwater Creeku, uničil skoraj 700 hektarov gozda, v njem pa je umrlo 15 gasilcev. Preiskava ameriškega Zavoda za gozdove je pokazala, da je edina rešitev za preprečevanje takšnih tragedij spopadanje s požari v divjini, dokler so še majhni.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.