Junij 2019 | Drzne čuvajke

Besedilo: Lindsay N. Smith
Fotografije: Brent Stirton

Vodnica Vimbai Kumire mi je pokazala fotografijo mrtvega leoparda, ki jo ima shranjeno na telefonu. Strmela je vanjo, medtem ko je tovornjak, v katerem sva se peljali, poskakoval po cesti z vdrtimi kolesnicami. Velika mačka je imela prerezan vrat, krvave šape so mlahavo visele s trupla. “Preden sem začela delati tukaj, nisem nikoli razmišljala o živalih,” je povedala Kumirejeva. Danes sodijo 33-letna Kumirejeva in njena skupina čuvajk, imenovana Akashinga, med najbolj vnete zaščitnike živali.

Čuvajke sestavljajo enoto nepridobitne Mednarodne fundacije za boj proti nezakonitemu lovu, ki upravlja zimbabvejsko zavarovano območje Phundundu. To je 300 kvadratnih kilometrov veliko območje v ekosistemu doline reke Zambezi, ki je bilo v preteklosti namenjeno trofejnemu lovu. Dekleta iz enote Akashinga (v šonskem jeziku to pomeni ‘pogumne’) patruljirajo po Phundunduju, na mejah katerega se razprostira življenjski prostor 29 skupnosti. Zaradi bližine med ljudmi in živalmi včasih nastanejo napetosti. Nazadnje jih je povzročil leopard in Kumirejeva je bila namenjena na prizorišče dogajanja. Zakorakala je v jezno množico. Iz nje se je počasi izluščilo 10 ranjenih moških.

Drzne čuvajke Čuvajke so obiskale priljubljeno zbirališče domačinov nedaleč od zavarovanega območja Phundundu. Odkar so ženske postale ekipa, so se med njimi spletle tesne vezi. “Družina smo,” pravi Chigumburova. “Če naletim na težavo, bom o njej najprej govorila s sodelavko čuvajko, ne z bratom ali sestro.”

Eden je imel obvezo na licu, roka drugega je bila ovita v okrvavljeno bombažno krpo. Kmalu se je okoli čuvajke zbralo še osem drugih mož, ki so staknili praske in globlje rane. Naravovarstveniki so našli leopardovo truplo in može obtožili zločina, s tem pa so razjarili množico. Ranjeni moški so sicer zatrjevali, da je leopard napadel sam od sebe, a čuvajke glede na dokaj površinske rane niso bile povsem prepričane, da je šlo res za neizzvani napad. Ubijanje prosto živečih živali brez dovoljenja je kaznivo dejanje. Toda leopardov kožuh, zobje, kremplji in kosti – na črnem trgu vredni več sto evrov – v obubožanem zimbabvejskem gospodarstvu zagotovijo znesek v vrednosti mesečne plače.

Drzne čuvajke Čuvajki zaslišujeta domnevnega divjega lovca (stoji). Ko sta preiskali njegovo hišo, sta našli leopardovo kožo. Inštruktor čuvajk (levo) snema dogajanje. Vse skupaj opazuje radovedni sosed (sedi). To je bilo osumljenčevo prvo kaznivo dejanje. Pozneje je plačal globo 270 evrov, kar je približno toliko, kot znaša mesečna plača.

Ko je bilo truplo zavarovano, dogodki, povezani z leopardovo smrtjo, pa skrbno popisani, je čuvajkam preostalo le še opomniti člane skupnosti, da je njihova naloga olajšati sobivanje ljudi in divjih živali. Nato so ranjene moške naložile na tovornjak in jih odpeljale do zdravstvene postaje. Prizori, kot je ta, so bistvena sestavina nalog, ki jih opravljajo dekleta iz skupine Akashinga.

Zelo dobro so znani tudi ustanovitelju skupine Damienu Manderju, potetoviranemu Avstralcu in nekdanjemu pripadniku posebnih vojaških enot, ki že več kot 10 let uri čuvaje narodnih parkov v Zimbabveju. Iz izkušenj, ki si jih je pridobil med vojno v Iraku in na frontnih črtah v vojni z divjimi lovci v Afriki, ve, da spremembe – pa najsi gre za mir med ljudmi ali za odnos do divjih živali – niso mogoče, če k temu ne prispeva tudi skupnost.

Drzne čuvajke Čuvajke v taboru so se zbrale h kosilu. Celotna ekipa se prehranjuje vegansko. To pravilo je postavil Mander, ki je želel preprečiti krutost do živali in podpreti trajnostno izbiro živil. “Hrana je pomemben del programa,” meni. Ko je bila skupina Akashinga ustanovljena, se je za pomoč obrnil na Nicolo Kagoro – znano po imenu Chef Cola (na sredini desno, z očali) – ki je zasnovala prehransko učinkovite in kalorične obroke iz živil rastlinskega izvora. “Moja naloga je poskrbeti, da imajo dekleta dovolj energije za opravljanje dela na terenu,” je povedala.

V trdni veri, da želijo domačini prispevati k blaginji svojih skupnosti, se je Mander odpravil v vasi, ki obdajajo Phundundu – predvsem k tamkajšnjim ženskam – in skušal zapolniti vrste enote Akashinga. Potem ko je več let uril čuvaje in čuvajke, je spoznal, da imajo ženske lastnosti, zaradi katerih so primernejše za opravljanje tega dela. Ugotovil je, da so manj dovzetne za podkupnino, ki jo pogosto ponudijo divji lovci, in spretnejše pri obvladovanju položajev, v katerih bi lahko izbruhnilo nasilje.

Čuvajke lepo poosebljajo ključno naravovarstveno načelo: divje živali imajo za skupnost večjo vrednost, če so žive, kot če jih uplenijo divji lovci. Mander je iskal prav ženske, ki so v preteklosti doživele travmo, torej sirote, katerih starši so umrli zaradi aidsa, in žrtve spolnih napadov ali družinskega nasilja. Kumirejeva se je v enoto vključila, ko jo je zapustil mož in je ostala sama s hčerkama. Bi mar lahko še kdo bolje zaščitil izkoriščane živali, je razmišljal Mander, kot ženske, ki so same trpele izkoriščanje? Pri izbirnem postopku se je ravnal po načelih urjenja pripadnikov posebnih enot in ženske so morale tri dni nepretrgano opravljati vaje. Preveriti je želel, kakšna je njihova sposobnost za delo v skupini, kadar so premočene, jih zebe, so lačne in utrujene.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.