Julij 2019 | Morski park

Besedilo: Enric Sala
Fotografije: Enric Sala

Zaliv Thetis leži nedaleč od konice Ognjene zemlje v Argentini. Tako daleč na jug Južne Amerike se podajo le redki. “Območje je obupno za plovbo,” je leta 1768 v ladijski dnevnik napisal kapitan James Cook in prihodnje obiskovalce posvaril pred halogami. Vendar zaliv kljub vsemu daje nekaj zavetja pred zloglasno razburkanim morjem in viharnimi vetrovi, značilnimi za to območje. Hladnega oblačnega dne februarja 2018 smo z gumijastim čolnom odpluli od naše ladje Hanse Explorer in čez zaliv Thetis previdno odkrmarili proti obali, izogibajoč se debelim plastem halog in peščinam, ki ob oseki pokukajo iz vode.

Tukaj nisem bil prvič. V sodelovanju z argentinsko vlado, regionalno vlado Ognjene zemlje in Forumom za ohranitev patagonskega morja sem vodil odpravo, vključeno v projekt Neokrnjena morja (Pristine Seas), katerega pokrovitelj je društvo National Geographic Society. Spremljal me je dolgoletni prijatelj in sodelavec Claudio Campagna, ki je leta 2004 soustanovil Forum in je življenje posvetil preučevanju in varovanju argentinskih morskih sesalcev. Nameravali smo zbrati znanstvene podatke in posneti film, da bi postavili temelje za novo zavarovano morsko območje v argentinskih vodah.

Morski park Velika južna rdeča hobotnica (Enteroctopus megalocyathus) na otoku Isla de los Estados počiva na podlagi iz morskih ježkov. Ti so nenasitni jedci halog in zmožni opustošiti celotne sestoje – a tu so gozdovi halog še vedno bujni. Hobotnice se prehranjujejo z živimi ali mrtvimi ribami in rakovicami.

Vzpostavljanje takšnih rezervatov – morskih narodnih parkov – je moje življenjsko poslanstvo. V zadnjem desetletju je naša skupina pri projektu Neokrnjena morja v sodelovanju z lokalnimi zavezniki vladam po svetu pomagala zavarovati več kot pet milijonov kvadratnih kilometrov oceana pred ribolovom in drugimi nevarnostmi. Na odpravah smo se potapljali po vsem svetu, od koralnih grebenov v prostranem Tihem oceanu do zaledenelih arktičnih otočij. Odprava na skrajni konec Ognjene zemlje je bila zame še posebej pomembna – ne le zaradi tega, kar bi lahko tam dosegli, temveč tudi zaradi osebnih vezi, ki me povezujejo s tem krajem.

Leta 1973 je Paul Dayton, moj prijatelj in znanstveni mentor, tam opravil prelomno raziskavo. S tovariši so se, kljubujoč polarnim vetrovom, toči in snegu potapljali v zalivu Thetis in ob otoku Isla de los Estados vzhodno od zaliva. Merili in šteli so orjaške haloge in nevretenčarje, živeče v zavetju gozdov halog. Pred njimi ni še nihče preučeval teh podvodnih habitatov in med tokratno odpravo smo želeli med drugim ponoviti Paulove raziskave. Marsikje v svetovnih oceanih sem bil priča obsežnim spremembam, ki so posledica čezmernega ribolova in podnebnih sprememb: beljenju in propadanju koralnih grebenov in izginjanju arktičnega morskega ledu poleti. Spraševal sem se, kaj bomo našli pod morsko gladino 45 let po Paulovem obisku.

Morski park Patagonski morski lev se je pognal iz vala ob otoku Isla de los Estados in zgrabil skalnega pingvina (Eudyptes chrysocome). Ti pingvini lovijo ribe daleč na odprtem morju. Plavajo družno v jatah, ki štejejo po več sto živali. Večje število pomeni večjo varnost – za večino.

Ko sva s claudiem stopila na obalo, nama je bilo takoj jasno, da hodiva po velikanskem grobišču. Kosti morskih levov, ki so že dolgo ležale tam, so nama ob vsakem koraku zaškrtale pod podplati – zapuščina lovcev iz prve polovice 20. stoletja. V nekaterih lobanjah so bile vidne luknje, ki so jih napravile kovinske konice ubijalskega orodja. Tla so bila posejana s čeljustmi in zobmi velikanskih starih samcev in mladičev. Morske leve in morske medvede so ubijali vsevprek, povečini zaradi krzna in tolšče, iz katere so kuhali tjulnjevo olje. Ko je tod opravljal raziskave Paul Dayton, je argentinska vlada ti dve vrsti že zavarovala z zakonom, vendar si vse do danes nista popolnoma opomogli.

Po podatkih raziskovalcev šteje tamkajšnja populacija morskih levov komaj petino tiste izpred več kot 70 let, morda zaradi občutnega zmanjšanja števila samic v reproduktivni dobi in uničujočih posledic industrijskega ribolova. “V preteklosti so jih ljudje pobijali z lastnimi rokami,” je dejal Claudio, “danes so zaradi nas prikrajšani za hrano.” Tri dni pred obiskom zaliva Thetis sva v pristanišču v mestu Ushuaia videla velikansko, 110-metrsko kočo, ribiško ladjo s povlečnimi mrežami. Mreže so bile tako velike, da bi vanje spravili ducat potniških letal boeing 747. Takšne koče in parangalke lovijo ribe na robu celinske police, ki obroblja Ognjeno zemljo, tam, kjer se začne morsko dno strmo spuščati v globokomorsko kotlino.

Morski park Jata krila plava skozi gozd orjaških halog na Otočju Diega Ramíreza 110 kilometrov jugozahodno od Rta Horn. Kril je temelj velikanskega prehranskega spleta, ki zajema ribe, pingvine, morske leve, morske medvede, kite in – na samem vrhu – orke, ki so med najmogočnejšimi morskimi plenilci.

Bliže obali je vreme večino leta tako neizprosno, da se le redki lotijo napornega potapljanja v zalivu Thetis in ob otoku Isla de los Estados. Ker pa sva tja prispela v razmeroma mirnem vremenu, sva se lahko štirinajst dni potapljala okrog otoka. V hladnem, s hranili bogatem morju uspevajo gozdovi orjaških halog, ki so temelj enega najčudovitejših morskih ekosistemov na planetu. Stebrasti snopi steljk, ki na dan zrastejo tudi pol metra, se dvigajo proti gladini iz globine do 45 metrov. Ko haloge dosežejo gladino, še naprej rastejo in tako ustvarijo sklenjeno plast, podobno drevesnim krošnjam, skozi katero kakor skozi vitraje gotske katedrale preseva svetloba. Paul je za naju velikodušno poskeniral in prefotokopiral svoje na roko napisane zapiske; strani so bile polne podrobnih naravoslovnih opažanj iz leta 1973. Nosila sva jih kakor zaklad.

Gozdovi orjaških halog so na površju videti povsod enaki, pod vodo pa je zgodba povsem drugačna. Paul je ugotovil, da ima vsak zalivček svoje posebnosti, nekakšno ekološko osebnost. V nekem zalivu sta bili na haloge pritrjeni le dve vrsti školjk, v drugem so bile to majhne mehke korale, v tretjem mladi brizgači z razvejenimi tankimi lovkami okrog ust, s katerimi so lovili drobce hrane v morski vodi, bogati s hranili. Osupnilo naju je, da so v vsakem od zalivov v sožitju s halogami še vedno živele iste vrste. Videti je bilo, da so se v zadnjega pol stoletja oceanografske razmere na tem območju kaj malo spremenile. Trajnih posledic podnebnih sprememb še ni bilo opaziti.

To je bilo čudovito, zdelo se mi je kot darilo in prevzela me je radost. Prijetno naju je presenetilo tudi obilje življenja. Vsak kvadratni centimeter morskega dna je zasedal kak organizem: bele in rumene spužve, rožnate skorjaste alge, lizikam podobni kozolnjaki. Orjaške haloge so se upogibale proti morskemu dnu zaradi teže školjk, ki so rasle na njih. Modre morske zvezde so se skupaj s polži in raki samotarji gostile s školjkami.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.