Julij 2019 | Mangrove

Besedilo: Peter Schwartzstein
Fotografije: Arko Datto

Ko je Bulu Haldar zagledala, kako voda mimo njenih vhodnih vrat nosi truplo že davno umrle prijateljice, jo je prešinilo spoznanje, da hiši ni več pomoči. Nasip, ki pred poplavami varuje vas East Dhangmari v okrožju Khulna v jugozahodnem Bangladešu, je tedne postopoma popuščal pred naraslo reko Pusur. Najprej je silovit vihar načel zunanjo betonsko plast. Potem se je proti koncu leta 2017 reka začela zajedati v mehkejši, zemeljski del nasipa. Prebivalci so izpodjedeni breg utrdili z vrečami peska, a so si s tem zagotovili le nekaj dni odloga. Ko je reka naposled vdrla na pokopališče nasproti vrta Haldarjeve, je iz grobov odplavila okostja, onesnažila vaške vire pitne vode in njeno kočo do višine pasu napolnila z blatno rjavo vodo.

“Ničesar več nisem mogla storiti, da bi zavarovala hišo,” je dejala. “Povsem nemočni smo bili, kot otroci.” Haldarjeva, skrbno oblečena vdova, stara kakih 50 let, je slutila, kaj se bo zgodilo. Spremljala je, kako se je bližnji Sundarbans, prostrani mangrovski gozd, ki obroblja njeno vas, umikal in kako so drevesa postajala vse bolj kilava. Opazila je, da se moč vode krepi, gozd pa je postajal vse šibkejši. Presenetljivo je le, je prepričana, da so vaški protipoplavni nasipi zdržali tako dolgo. “Drevesa so nas varovala, mi pa smo do njih imeli mačehovski odnos,” je dejala. “Zdaj vsi občutimo posledice.”

Mangrove Deli otoka Sagar južno od otoka Ghoramara na reki Hugli so ob visoki plimi poplavljeni.

V BANGLADEŠU in sosednji indijski zvezni državi Zahodna Bengalija je na tisoče vasi kot East Dhangmari – naselij, ki izgubljajo naravno obrambo pred vse hujšimi podnebnimi spremembami. Pokrajina je povsem ravna in prepredena z rekami, polnimi snežnice s Himalaje. Cikloni pogosto prihrumijo iz Bengalskega zaliva in včasih zaradi njih umre na tisoče ljudi. Območje je nenehno izpostavljeno poplavam. Nekateri kmetje v Bangladešu – za dobrih sedem Slovenij veliki državi s 160 milijoni prebivalcev – pravijo svoji domovini božanska potegavščina: prst je neverjetno rodovitna, vendar si nenehno v nevarnosti, da te bo odplavilo. Leta 1998 je bilo v še posebej obsežnih poplavah pod vodo kar 70 odstotkov države. A Sundarbans, največji sklenjeni mangrovski gozd na svetu, je bil nekaj, na kar so se obalne skupnosti vedno lahko zanesle. To gosto zaraslo močvirje na obeh straneh indijsko-bangladeške meje, ki dobro prenaša poplave in se razprostira na več kot 10.000 kvadratnih kilometrih, je kakor zeleni zid, ki vpija viharne plime in ublaži še tako silovite ciklone.

Za podeželsko prebivalstvo je gozd tudi bogat vir medu, tamkajšnje vode pa so vir rib. “Sundarbans je naša mati,” je dejal Joydev Sardar, tajnik združenja ribičev v Harinagarju v Bangladešu. “Varuje in hrani nas ter nam daje delo.” Toda po dolgoletnem mačehovskem odnosu ljudi do narave je videti, kakor da se mangrove bližajo mejam zmogljivosti. Nezakonita sečnja, povečini za gradbeni les, s katerim ljudje gradijo bivališča za rastoče prebivalstvo v tej pokrajini, je razredčila obrobne predele gozda. Hkrati zaradi vse bolj slane vode, ki je posledica prodiranja morja v notranjost, odmirajo številne vrednejše drevesne vrste, ki blažijo moč viharjev – med njimi tudi sundari, po katerem je gozd dobil ime. Zaslanjevanje se širi s kopnega in iz morja: zaradi jezov na indijskih rekah se je zmanjšal dotok sladke vode v Sundarbans, z dvigajočo se morsko gladino, posledico podnebnih sprememb, pa prihaja v mangrovski gozd vse več slane vode.

Mangrove Kliknite na sliko za povečavo.

“Zaslanjevanje prodira vse globlje v notranjost,” pravi Mashfiqus Salehin, profesor z Inštituta za gospodarjenje z vodami in preprečevanje poplav pri Univerzi za inženirstvo in tehnologijo v Bangladešu. “Prizadelo bo še obsežnejše območje, zemljišča pa, ki so danes zmerno zaslanjena, morda ne bodo več primerna za kmetijstvo. To postaja resna težava.” Po najbolj črnih napovedih se bo morska gladina v tem stoletju zvišala za 1,8 metra in zgolj Bangladeš bi v Sundarbansu izgubil več kot 2000 kvadratnih kilometrov mangrov. V najugodnejših razmerah bi jih izgubil približno 200 kvadratnih kilometrov. Salehin in drugi znanstveniki se bojijo, da bi lahko bila v državi, ki je tako revna, da prebivalci nenehno posegajo v gozd za zadovoljevanje svojih potreb, celo tako omejena izguba uničujoča. Kopno dobesedno izginja. Brez prepletenih korenin mangrov, ki blažijo učinek erozije, morje odnaša prst – in ker jezovi zadržujejo usedline, se izgubljena prst ne obnavlja, kakor se je nekoč.

To, kar se dogaja z otoki v indijski reki Hugli v estuariju Gangesa na zahodnem obrobju Sundarbansa, je najboljša ponazoritev nezadržnega propadanja. Izginili so vsaj trije otoki, ki so jih še pred stoletjem preraščale mangrove – Lohachahara, Suparibhanga in Bedford. Površina drugih se naglo zmanjšuje zaradi erozijskega delovanja vode: otok Sagar se je od sredine 20. stoletja skrčil za približno 50 kvadratnih kilometrov, njegovo prebivalstvo pa se je zaradi priseljevanja ljudi z izginjajočih sosednjih otokov precej povečalo. Razmere za kmetijsko pridelavo na Sagarju so se tako poslabšale, da se prebivalci povečini preživljajo s sezonskim delom drugje. V nekaterih predelih Sundarbansa morje vsako leto prodre približno 180 metrov v notranjost. “Ljudje, ki živijo okrog Sundarbansa, bodo veliko izgubili,” je dejal Tuhin Ghosh, izredni profesor na Univerzi Jadavpur v Kolkati. “To se že dogaja.” A celo mesta, kot sta Kolkata in Daka, ki ležijo dokaj daleč od izginjajočih mangrov, je dodal, bodo “zelo izpostavljena ciklonom in viharnim plimam”.

Mangrove Dninarji popravljajo zemeljsko protipoplavno zaščito na obrežju otoka Sagar. Čeprav so cikloni vse silovitejši in viharna plima vse višja, se število žrtev zmanjšuje zaradi smotrnejšega ravnanja ob naravnih nesrečah in vse številnejših zaklonišč.

FEBRUARJA 2018 je del nasipa, ki zadržuje reko Chunar zahodno od vasi East Dhangmari v Bangladešu, popustil že tretjič tisto leto. Vodna ujma, ki je za domačine postala tako rekoč nekaj vsakdanjega, je odplavila 16 hiš. A po nizu nesrečnih dogodkov, ki so se zvrstili v naslednjih mesecih, je bilo celo najstarejšim, najrazsodnejšim prebivalcem jasno, da ne gre za navadno krizo. Pridelek riža med žetvijo v sušni dobi leta 2018 je bil zelo skromen – pogosto ni dosegel niti pol tone na hektar, zato so cene hrane zrasle. Na številnih poljih v zaslanjenih prsteh zelenjava preprosto ni zrasla. “Zaradi škode, ki so jo povzročile narasle vode, je včasih videti, kot da imajo delo tu le še tesarji,” je dejal kmet Bimol Sardar.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.