Avgust 2019 | Rosomahi

Besedilo: Douglas Chadwick
Fotografije: Steven Gnam

Pred leti se je biolog Albert Manville neke noči odpeljal na odlagališče odpadkov blizu kraja Lake Louise v narodnem parku Banff v kanadski provinci Alberta. Odlagališče je bilo takrat še neograjeno in grizliji so tja pogosto prihajali stikat za ostanki hrane. Manville je opazoval medveda, kako se gosti z zajetnim kosom mesa, in nenadoma zaznal premikanje na robu snopa svetlobe, ki so jo metali žarometi avtomobila. Bil je rosomah in napeto je strmel v medveda in meso. Kaj pa bi lahko storil drugega?

Tehtal je morda 14 kilogramov, grizli pa več kot 100. “Potem pa je rosomah nenadoma stekel do medveda in ga ugriznil v zadnjo plat,” pravi Manville. “Grizli se je zasukal in zamahnil s šapo, a rosomah je že stekel okrog njega, zgrabil meso in izginil v temo.” Rosomah ni videti kot kakšna huda zverina, saj je za svojo velikost vse preveč neustrašen in predrzen. A povprečen rosomah, ki od zvedavega smrčka do korena košatega repa meri komaj meter, zasede teritorij s površino od 250 do več kot 1300 kvadratnih kilometrov in ga neutrudno nadzoruje in preiskuje, po njem vohlja, lovi in se hrani z mrhovino ter brani domovanje pred tekmeci. Pred petimi leti sem se kot prostovoljec pridružil prelomni raziskavi v narodnem parku Glacier v Montani.

Nekoč sem spremljal nekega samca, opremljenega z oddajnikom, ko se je vzpenjal 450 metrov navpik po poledenelem skalnatem gorskem pobočju in prečkal celinsko razvodnico. Neki drug samec se je povzpel na najvišjo goro v parku – 3190 metrov visoki Mount Cleveland – januarja, ko je bil vrh vklenjen v led. Zadnjih 1500 metrov višinske razlike je premagal v 90 minutah. V naslednjih desetih dneh se je povzpel še na gorske grebene zahodno od te gore, zavil proti severu v Britansko Kolumbijo, krenil proti vzhodu čez razvodnico in naprej skozi narodni park Waterton Lakes v Alberti ter se usmeril proti jugu, prečkal več gorskih masivov in se vrnil v narodni park Glacier. Zanj nič posebnega. V dnevu ali dveh je spet krenil na pot in ponovil dolgi obhod.

Rosomahi Kliknite na sliko za povečavo.

V Severni Ameriki imajo rosomahi več vzdevkov: dihurski medvedi, gorski vragi, demoni severa. V slovenščini jim pravimo tudi žeruhi, že stoletja pa veljajo ne le za požrešne, obupno smrdeče ter srhljivo pretkane in izmuzljive, temveč tudi za jeznorite, objestno uničevalne in nevarne ljudem na podeželju. Vendar so prav vse te oznake zmotne. Gulo gulo (ime izhaja iz latinskega izraza za ‘požeruha’) živi na arktičnih, subarktičnih in goratih območjih severne poloble. Vrsta spada v veliko in raznoliko družino kun.

En sam rosomah lahko upleni žival, veliko kot odrasel severni jelen, po nepreverjenih poročilih pa rosomahi občasno preženejo od trupel uplenjenih živali volkove in celo velike medvede. Zadnje, kar bi jim pripisali, vsaj tako je videti, je ranljivost. Vendar so jih traperji, lovci in živinorejci iztrebili v večjem delu Evrazije. V Novem svetu jih je zatiranje plenilcev, ki ga je financirala vlada, močno prizadelo. V 30. letih minulega stoletja je vrsta izginila iz vseh 48 soležnih zveznih držav ZDA. A rosomahi so mojstri preživetja: z Aljaske in iz delov zahodne Kanade jih niso nikoli pregnali. Potem ko je ameriška vlada zastrupljanje plenilcev v 60. letih opustila, so rosomahi iz kanadskega Skalnega gorovja začeli naseljevati gorske predele Montane in se razširili v dele ameriških zveznih držav Idaho in Wyoming.

Rosomahi Velike šape z ostrimi, zakrivljenimi kremplji tem marljivim raziskovalcem omogočajo, da se v nekaj minutah povzpnejo po strmih, zaledenelih skalnatih pobočjih.

V 90. letih so iz Kanade začeli prodirati v severni del Kaskadskega gorovja v zvezni državi Washington. Nedavno je bilo število rosomahov južno od Kanade ocenjeno na približno 300 živali. Populacije na obeh straneh ameriško-kanadske meje so izpostavljene najrazličnejšim nevarnostim. Večina je povezana s širjenjem človekovih dejavnosti v prostoru, a glavni dejavnik njihove ogroženosti je vse toplejše podnebje.

Gulo gulo je posebej prilagojen na življenjsko območje, kjer je hladno vse leto in je snežna odeja dolgotrajna, od takega okolja je močno odvisen. A polarna območja se segrevajo hitreje od južnejših predelov, podobno pa se temperatura zvišuje tudi na goratih območjih našega planeta. Če se bo podnebje še naprej spreminjalo po napovedih, lahko rosomahi do leta 2050 izgubijo tretjino ozemlja, ki ga poseljujejo južno od Kanade, pred koncem tega stoletja pa kar dve tretjini.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.