September 2019 | Taleči se permafrost

Besedilo: Craig Welch
Fotografije: Katie Orlinsky

Sergej Zimov, po stroki ekolog, je vrgel eno od mamutovih kosti na kup. Čepel je v blatu ob široki hladni reki Kolima pod visokim strmim bregom, po katerem je drsela zemlja. Bilo je poletje v vzhodni Sibiriji daleč nad severnim tečajnikom, v tistem delu Rusije, ki je bliže Aljaski kakor Moskvi. Nikjer ni bilo videti niti najmanjše zaplate snega, niti kosa zemlje ni pokrivala zmrzal.

A klif, ki mu pravijo Duvani jar (Vetrovni breg), je Kolima spodjedla in razkrila spodaj ležečo plast zamrznjenih tal ali permafrosta, ki je debel več sto metrov – in se naglo segreva. Veje, drugi rastlinski ostanki in deli živali iz ledene dobe – čeljusti bizonov, konjske stegnenice, kosti mamutov – so bili raztreseni po rečnem bregu. Zimov je tam brodil po židkem blatu, ki je grozilo, da mu bo sezulo škornje. “Rad imam Duvani jar,” je dejal, ko je iz blata vlekel fosile. “Je kakor knjiga. Vsaka stran je zgodba o zgodovini narave.” Na 23 milijonih kvadratnih kilometrov na daljnem severu planeta pišejo podnebne spremembe novo poglavje te knjige. Arktični permafrost se ne tali v skladu z napovedmi znanstvenikov.

Taleči se permafrost Kliknite na sliko za povečavo.

V geološkem smislu se tali skorajda čez noč. Ko se tla, kot v Duvanem jaru, zmehčajo in sesedejo, iz njih vznikajo ostaline življenja iz pradavnine (hkrati se iz njih sprošča tudi veliko ogljika), ki so bile tisočletja vklenjene v zamrznjenih tleh. Ogljik, ki se v ozračje sprošča v obliki metana ali ogljikovega dioksida, bo kljub prizadevanju človeštva, da bi zajezilo izpuste, nastajajoče pri zgorevanju fosilnih goriv, predvidoma pospešil podnebne spremembe. Le redki se te nevarnosti zavedajo bolje kot Zimov.

Z raziskovalne postaje v zlatokopski postojanki Čerski, približno tri ure z gliserjem oddaljeni od Duvanega jara, se že desetletja odpravlja na izkopavanja skrivnosti taleče se Arktike. V tem času je pomagal izkoreniniti zmotno predstavo o ledenodobni Arktiki, zlasti splošno prepričanje, da je bil daljni sever med pleistocensko poledenitvijo neskončna ledena puščava s plitvimi tlemi, redko poraslimi s pelinom. Prav nasprotno: obilje fosilnih ostankov mamutov in drugih velikih rastlinojedih živali na območju Duvanega jara in drugod je za Zimova dokaz, da so bile Sibirija, Aljaska in zahodna Kanada rodovitna travišča, bogata z zelišči in vrbovjem. Ko so te rastline odmrle in živali poginile, je mraz upočasnil razkroj. Sčasoma jih je na debelo prekril prah, ki ga je napihal veter, zatem pa jih je vklenil permafrost.

Taleči se permafrost Udorina Batagajka v vzhodni Sibiriji, ki je široka 800 metrov in se še širi, je največja med številnimi udorinami na Arktiki. Ko se led pod površjem stali, se tla posedejo in tako nastanejo udorine ali jezera.

Nova odkritja kažejo, da se bo zaradi segrevanja planeta ogljik sproščal hitreje kot doslej. Zaradi nepričakovane hitrosti segrevanja Arktike in skrb zbujajočega načina gibanja vode po polarnih pokrajinah raziskovalci zdaj domnevajo, da se lahko pri vsakem zvišanju povprečne temperature na Zemlji za stopinjo Celzija iz permafrosta sprosti toliko toplogrednih plinov, kolikor jih nastane v štirih do šestih letih zgorevanja premoga, nafte in zemeljskega plina; to je dva- do trikrat več, kot so znanstveniki predvidevali pred nekaj leti.

Če v nekaj desetletjih ne bomo omejili rabe fosilnih goriv, bi utegnil biti permafrost tolikšen vir toplogrednih plinov, kot je danes Kitajska, največja povzročiteljica izpustov. A tega ne upoštevamo. Medvladni odbor za podnebne spremembe pri ZN je pri napovedih šele pred nedavnim začel upoštevati permafrost. Še vedno podcenjuje, kako na široko se utegne odpreti Pandorin zamrzovalnik – in kako hude bi lahko bile posledice.

Zmožnost permafrosta za segrevanje planeta še zdaleč ni tolikšna kot naša. A če želimo omejiti segrevanje na dve stopinji Celzija, kakor se je leta 2015 na pariški konferenci ZN o podnebnih spremembah dogovorilo 195 držav, bomo morali po novih raziskavah sodeč zaradi hkratnega taljenja permafrosta morda zmanjšati izpuste osem let prej, kot napovedujejo modeli IPCC. Ta razlog, zaradi katerega moramo pospešiti prehod na čistejše vire energije, morda najmanj upoštevamo. Če bomo želeli doseči kateregakoli od ciljev, ki smo si jih zastavili v boju proti segrevanju, bomo morali ukrepati še celo hitreje, kot se nam dozdeva.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.