September 2019 | Sam z volkovi

Besedilo: Neil Shea
Fotografije: Ronan Donovan

V modrikasti svetlobi zgodnjega arktičnega jutra se je sedem bevskajočih in cvilečih volkov zadrsalo čez zamrznjeno jezerce v lovu za kosom ledu, velikim približno kot hokejski plošček. Ob tisti uri se je jezerce lesketalo bledo modro kakor opal, zrcalo, v katerem se ogleduje vesolje, in tudi volkovi so bili v svoji radosti videti kot z drugega sveta.

Preganjali so se sem ter tja po zaledenelem površju – štirje mladiči, ki so se podili za ploščkom, in trije starejši volkovi, ki so jih prevračali in potiskali njihova mala telesa v zmrznjeno travo na bregu. V zvezek sem, tresoč se od mraza, s skoraj neberljivimi črkami zapisal besedo “norčavi”. Največji volk, enoletni samec, je bil nasilnež, ki je tehtal dobrih 30 kilogramov.

Sam z volkovi Volkovi si ogledujejo samce moškatnega goveda. Če želi krdelo upleniti katero od teh živali, ki včasih tehtajo več kot 300 kilogramov, se mora naučiti sodelovati. Moškatno govedo je ena redkih živalskih vrst, katerih pripadniki sodelujejo v obrambi pred plenilci in se postavijo v obrambno vrsto. Volkovi iščejo priložnost, da bi eno od živali ločili od črede. Ta skupina se je uspešno obranila.

Najmanjša je bila samička s črno obrobljenimi očmi, kilavček iz legla tistega leta, ki je v dolžino merila komaj 30 centimetrov. Par krokarjev je krožil nad nami in razen krakanja v tundri ni bilo slišati drugega kot glasove volkov in klikanje njihovih krempljev po ledu. Plošček je nazadnje zdrsnil v travo in največji mladič ga je zgrabil z zobmi ter zdrobil. Drugi so ga opazovali nagnjenih glav. Kakor da bi jih grobost dejanja osupnila. Potem so se drug za drugim obrnili in me pogledali.

Sam z volkovi Dvanajst tednov star mladič se v septembrskem somraku preteguje, potem ko se je nahranil z mesom nedavno uplenjenega moškatnega goveda. Mladiči, ki so že dovolj veliki za potovanje, morajo pridobiti telesno maso in se pred začetkom zime naučiti ključnih preživetvenih veščin – med drugim lova in izogibanja drugim krdelom.

Ta občutek je težko opisati – trenutek, ko te uzre skupina plenilcev in se zastrmi vate in si v središču njihove pozornosti za dolgih ducat srčnih utripov. Čeprav ljudje navadno nismo predmet takšne presoje, jo je moje telo, kot kaže, prepoznalo na nezavedni ravni. Spet sem zadrgetal, le da tokrat ne od mraza. Ne glede na to, kako igrivi so bili volkovi videti pred nekaj minutami, so bile to divje, prosto živeče živali. Njihovi beli kožuhi so bili potemneli od strjene krvi. Plen, s katerim so se hranili – moškatno govedo, nekajkrat težje od mene – je ležal nedaleč proč z odprtim prsnim košem. Rebra so štrlela v nebo kakor pahljača. Volkovi so me tiho opazovali, med seboj so se sporazumevali s trzanjem uhljev in držo repa. Odločali so se. Po nekaj trenutkih so sklenili, da se mi bodo približali.

Sam z volkovi Kliknite na sliko za povečavo.

Najbrž na vsej zemlji ni drugega kraja, kjer bi se lahko zgodilo kaj takega. Zato sem odpotoval na otok Ellesmere, daleč na sever kanadskega dela Arktike, in se pridružil ekipi, ki je snemala dokumentarni film. Pokrajina je tako odročna in pozimi tako mrzla, da jo ljudje obiščejo le redko. Meteorološka postaja Eureka stoji na zahodni obali otoka in v njej vse leto biva moštvo, ki v povprečju šteje osem članov. Sicer pa je najbližje naselje (s 129 prebivalci) Grise Fiord 400 kilometrov južneje. Še kakih 1600 kilometrov južneje je najbližje rastišče rastline, ki jo ljudje prepoznamo kot drevo.

To pomeni, da volkov na tem delu otoka Ellesmere – gre za pripadnike vrste sivi volk (Canis lupus), ki naseljuje severni del Skalnega gorovja, večino Kanade ter v majhnih populacijah tudi Evropo in Azijo – ljudje niso nikoli lovili, nikoli preganjali zaradi širitve svojih dejavnosti in nikoli zastrupljali ali lovili s pastmi. Še nobenega ni zbil avtomobil; muhasta zakonodaja jih ne varuje eno leto in ogroža naslednje. Doslej jih je preučevala le peščica znanstvenikov. Celo med Inuiti, ki jih poznam, katerih predniki že tisočletja živijo na tem območju, veljajo ti volkovi za nekaj posebnega.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.