Oktober 2019 | Žirafe

Besedilo: Joshua Foer
Fotografije: Ami Vitale

Izmed vseh velikih afriških sesalcev, ki jih je moral v svojem poklicnem delu kdaj ujeti veterinar Pete Morkel – levov, gozdnih slonov, belih nosorogov – so žirafe najzahtevnejše. “Pri drugih živalih poskušaš odmeriti ravno dovolj uspavala, da jih ohromiš.

Pri žirafah pa uporabimo daleč prevelik odmerek, zato da jim kemija dobesedno spodnese noge,” mi je povedal zagoreli 59-letnik, ko sem ga potihoma spremljal med zasledovanjem dveletne žirafje samice nekje v nigrski divjini približno 100 kilometrov vzhodno od prestolnice Niamey. Nosil je klobuk s kamuflažnim lisastim vzorcem in raztrgane škrlatno kariraste boksarice, ki so mu zadnjih nekaj dni rabile za kratke hlače.

Izumiranje Kliknite na sliko za povečavo.

Morkel je v puško vstavil uspavalno puščico z odmerkom etorfina – opioida, ki je približno 6000- krat močnejši od morfija. Ko bo puščica predrla kožo žirafe, bo imel s svojo ekipo na voljo zgolj nekaj minut, da jo ulovijo, zvežejo in ji v vrat vbrizgajo protisredstvo, da ne bi poginila. Če jo bodo uspešno ujeli in bo preživela 800-kilometrsko premestitev čez Niger, bo postala ena izmed osmih “Adamov” in “Ev”, ki bodo zasnovali novo populacijo ene najredkejših vrst sesalcev na svetu.

ŽIRAFE, ki smo jih zasledovali že teden dni, so potomke približno 50 živali, ki so se priklatile v zahodnoafriško državo Niger proti koncu 80. let minulega stoletja. Suša in vojna sta jih pregnali z njihovega življenjskega območja v sosednjem Maliju. Pot jih je vodila čez Sahel v smeri jug–jugovzhod vzdolž reke Niger in mimo Niameya, nato pa so se naselile na sušni, prašni planoti v regiji Koure. Amadou Hama, 76-letni fulanski pastir, se spominja, kako je pred desetletji nekega večera med pašo živine prvič srečal eno teh žiraf. “Zaradi dolgega vratu in rogov smo mislili, da je hudič. Ljudje so mi pripovedovali o nevarnih živalih, kot so levi, nikoli mi pa ni nihče povedal ničesar o žirafah. Bili smo prestrašeni. Celo krave so bile prestrašene.”

Izumiranje Osirotela žirafa se crklja pri oskrbniku v zavetišču Sarara v severni Keniji. Samburujski živinorejci so našli zapuščenega mladiča in obvestili zavetiščeSarara – ki je znano po tem, da skrbi za osirotele sesalce in jih vrača v naravni habitat. Ta mlada žirafa danes živi v prostoživeči čredi.

Tiste na novo prispele orjakinje so bile zadnje preživele iz nekoč velike populacije “belih žiraf”. V začetku 20. stoletja so bile razširjene po vsej zahodni Afriki, od morske obale v Senegalu do Nigerije. Leta 2016 se je skupina znanstvenikov dokopala do novega (čeprav za nekatere še danes spornega) spoznanja o žirafah. Dotlej je veljalo prepričanje, da vse žirafe pripadajo eni sami vrsti, Giraffa camelopardalis.

Genetske raziskave pa so razkrile, da gre pri žirafah pravzaprav za štiri ločene vrste, ki se med seboj razlikujejo bolj kot denimo rjavi in severni medved. Te štiri vrste se delijo še na pet podvrst. Mednje spada tudi redka zahodnoafriška Giraffa camelopardalis peralta – to so blede, lisaste begunke, ki danes živijo izključno v regiji Koure v Nigru. Upoštevaje to novo taksonomijo, so razen dveh podvrst vse žirafe uvrščene med ranljive, prizadete ali skrajno ogrožene živali. Po vsej Afriki so se njihove populacije v zadnjih treh desetletjih zmanjšale za skoraj 40 odstotkov; danes jih na vsem svetu živi le še približno 110.000.

Izumiranje Kliknite na sliko za povečavo.

Julian Fennessy, sodirektor fundacije Giraffe Conservation (GCF), pravi temu “tiho izumiranje”. Izginjanju slonov in velikih človeku podobnih opic posvečamo veliko pozornosti, nasprotno pa večina ljudi domneva, da se žirafam v naravi čisto dobro godi, morda zato, ker jih pogosto videvamo v živalskih vrtovih in kot plišaste igrače. Roko na srce, ponekod v Afriki se žirafam res kar dobro godi.

V Južnoafriški republiki in Namibiji, kjer na zasebnih farmah povečujejo število prostoživečih živali in žirafe zakonito lovijo, so se njihove populacije v zadnjih desetletjih skoraj podvojile. V vzhodni Afriki pa se mrežastim in masajskim žirafam piše veliko slabše. “V južni Keniji žirafe umirajo zaradi ograj. Te jih ogrožajo celo bolj kot krivolov. Žirafe ne morejo preskakovati ograj, zato postaja njihov življenjski prostor vse bolj razdrobljen,” je povedal Arthur Muenza, koordinator GCF za vzhodno Afriko.

Rast prebivalstva, čezmerna paša domače živine in podnebne spremembe silijo živinorejce in poljedelce, da širijo svoje dejavnosti na doslej naravna območja in v življenjski prostor žiraf. Populacija nubijskih žiraf, ki živijo pretežno v Ugandi, se je v zadnjih 30 letih zmanjšala za kar 97 odstotkov, tako da so danes med najbolj kritično ogroženimi velikimi sesalci na svetu.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.