Oktober 2019 | Dinozaver v dnevni sobi

Besedilo: Richard Conniff
Fotografije: Gabriele Galimberti In Juri De Luca

Otorinolaringolog, obut v kavbojske škornje in oblečen v kavbojke, ob bazenu motela sredi Tucsona v Arizoni zanosno opeva fosilizirane lobanje; eno je prinesel s seboj v ročni prtljagi, ko je z letalom pripotoval v mesto. Prevzet je nad izvrstnim stanjem možganskega dela lobanje in odprtin, kjer so nekoč potekali možganski živci. “Vidim lahko optični živec, ki je omogočal vid,” pravi, kot da je nekdanji lastnik lobanje še živ.

“Vidim odmikalni živec, ki je omogočal stransko premikanje oči, in trivejni živec, ki je dajal občutljivost koži na obrazu.” Kirurg za ušesa, nos in grlo je prosil, naj v članku ne navedemo njegovega imena. Zaradi zbirke fosilnih lobanj, ki jo ima v lasti, je radosten in obenem živčno napet – kot veliko drugih zbiralcev, ki so prišli v mesto, da bi si ogledali razstavo dragih kamnov in mineralov. Kirurg prav zdaj gradi “zasebni muzej”, v katerem bo hranil lobanje, in se široko nasmehne ob misli, da jih bo razstavil po kronološkem zaporedju: 91 centimetrov dolgo alozavrovo lobanjo, lobanjo elazmozavra, zobate morske pošasti, in najpopolnejšo lobanjo pteranodona, kar so jih našli.

Zasebni zbiralci fosilov so dandanes kar pogosti. Nekateri, kot kirurg, jemljejo svoj hobi tako resno, da spominjajo na poklicne paleontologe. (Kirurg kupuje nepreparirane fosile in večino prostega časa porabi za to, da jih s pikolovsko natančnostjo osvobaja iz njihovega kamnitega zapora.) Drugi zbiralci pa uživajo predvsem v deškem navdušenju nad velikimi, strah vzbujajočimi – in dragimi – pošastmi. (“Najbolje se prodajajo čeljusti, kremplji in rogovi,” mi je zaupal neki zbiralec.)

Dinozaver v sobi Ostri zobje kot nasršene bodice štrlijo iz 1,5 metra dolge spodnje čeljustnice nove vrste tilozavra, razstavljenega v Edgemontu v Južni Dakoti, domu Franka Garcie (na levi) in njegove žene Debby. Par je fosil morskega plazilca našel leta 2016 – najprej njegov rep, nato še lobanjo – nedaleč od doma.

Peščica zbiralcev se uvršča med bajno bogate ljudi, denimo kitajski gradbeni investitor, ki je v Tucsonu barantal za ihtiozavra, velikega morskega plazilca, ki je bil naprodaj za 750.000 dolarjev. Še en dokaz živčne napetosti: investitor je moje vprašanje njegovemu prevajalcu prekinil tako, da se je glasno odkašljal in z mrkim obrazom odkorakal proti stegozavru za tri milijone dolarjev. Zaradi strasti zasebnih zbiralcev do paleontologije se lahko dinozavri in drugi fosilni velikani znajdejo v domovih in podjetjih skorajda povsod po svetu.

V veži počitniške hiše na obali Massachusettsa pozdravijo goste ščit in rogovi triceratopsa, s stropa dnevne sobe pa visi več kot pet metrov dolg orjaški morski “kuščar” mozazaver. Pošastni ihtiozaver krasi v hiši nekega zbiralca v Južni Kaliforniji glavno kopalnico, ker je dnevna soba že polna fosilov. Glavna privlačnost nakupovalnega središča v Dubaju je 24,5 metra dolg diplodok. In v Santa Barbari v Kaliforniji počiva v preddverju programerskega podjetja ena najbolje ohranjenih tiranozavrovih lobanj in kaže bleščeče čekane proti receptorki, ki brezbrižno sedi ravno nasproti.

Dinozaver v sobi V domu Joan in Henryja Kriegsteina v Massachusettsu visi pet metrov dolg mozazaver kot prazgodovinski namig na morje v bližini. Morski plazilec je eden izmed fosilov, ki jih je Henry Kriegstein zbral v minulih tridesetih letih. Henry je po poklicu oftalmolog, njegova ljubezen do izumrlih zverin pa izvira iz otroštva. Odraščal je na Manhattnu in je rad zahajal v bližnji Ameriški prirodoslovni muzej. “Bil sem prevzet nad okostji dinozavrov sredi New Yorka,” pravi. Vsako poletje izkopava v obeh Dakotah, Wyomingu ali Montani, pogosto z najstarejšo hčerko Adie, ki je odkrila mozazavra. Fosili zanj predstavljajo ključ do naše biološke preteklosti. Pravi, da mu njihova navzočnost vzbuja “močan duhovni občutek povezanosti z zgodovino življenja”.

Zbiralci navadno ne govorijo radi o svojih zasebnih fosilih, ker komercializacija paleontologije v zadnjih dveh desetletjih sproža ognjevite razprave. Te segajo vsaj v leto 1997, ko se je tiranozaver po imenu Sue znašel na dražbi. Ta komercialno pridobljeni primerek je končal v Fieldovem naravoslovnem muzeju v Chicagu, toda prodajna cena 8,4 milijona dolarjev je pri nekaterih lastnikih zemljišč vzbudila sanje o zlati mrzlici iskanja fosilov. Obenem je številne muzeje obšel strah, da bodo zaradi vrtoglavih cen izključeni s področja, ki so ga dolgo imeli za svoje.
Toda zlata mrzlica se sploh ni začela.

V resnici je danes trg zasičen s primerki tiranozavrov, in tudi drugi najbolj cenjeni fosili se prodajo šele po letih nižanja cene. Kljub temu je nekaj izbornih škandalov – kot so ponarejeni primerki iz Kitajske, nezakonito pretihotapljene kosti dinozavrov iz Mongolije ter nestrokovna in nezakonita izkopavanja vsepovsod – poskrbelo, da sovražna nastrojenost nekaterih paleontologov do zasebnih zbiralcev ni zamrla. Tako kot tudi ne nagnjenje, da se dragoceni fosili obravnavajo zgolj kot estetski predmeti ali še slabše.


Stran je bila natisnjena s spletnega portala National Geographic Slovenija www.national-geographic.si.
© 2005 - 2010 National Geographic Slovenija. Vse pravice pridržane.