Na sledi morilki

Decembra 2013 si nihče ni mislil, da bo bolezen nekega majhnega deč­ka iz zahodnoafriške vasice Méli­andou naznanila začetek groz ljive epidemije, ki bo opustošila tri dr­žave in prestrašila ves planet. Nihče si ni predstavljal, da bo hitra smrt tega otroka zgolj prva med več tisoč drugimi. Ime mu je bilo Emile Ouamouno. Imel je hude bolezen­ske znake – visoko vročino, črno blato, bruhal je – ampak to bi lahko bili tudi simptomi kakšne druge bolezni, celo malarije. Otroci v afriških va­sicah, žal, vse prepogosto umirajo zaradi nepo­jasnjene vročine in driske. Vendar so bile kmalu mrtve tudi dečkova sestra in nato njegova mati, babica, vaška porodničarka, medicinska sestra. Okužba se je iz Méliandouja razširila v druge vasi v južni Gvineji. Šele tri mesece po vseh teh dogodkih se je v elektronski pošti, ki je potovala med Gvinejo in svetom, začela pojavljati strašlji­va beseda “ebola”. Ko je umrl Emile Ouamouno, v bližini ni bilo strokovnjakov za javno zdravje iz gvinejske pre­stolnice Conakry, niti lovcev na viruse iz tujine.

Če bi bili in če bi ugotovili, da gre za prvi primer izbruha virusne bolezni, ki jo je povzročila ebo­la, bi se morda lahko pravočasno lotili iskanja odgovorov na pomembna vprašanja, na primer: kako je zbolel ta deček? Kaj je delal, s čim je bil v stiku, kaj je jedel? Če je bil v njegovem telesu virus ebole, od kod je prišel? Odkar je človeštvo pred skoraj štirimi deset­letji izvedelo za virus ebole, strokovnjake bega, da ta včasih za več let ponikne neznano kam. Od izbruha leta 1976 v nekdanjem Zairu (zdajšnji Demokratični republiki Kongo) in sočasne poja­vitve zelo podobnega virusa v takratnem južnem Sudanu (sedanji Republiki Južni Sudan) se je ebola, bodisi v velikem ali majhnem obsegu, po­javljala le občasno.

V 17 letih, med letoma 1977 in 1994, ni bilo niti enega dokazanega primera človeške smrti zaradi okužbe z ebolo. Ker to ni neškodljiv virus, ki bi ždel v ljudeh in občasno povzročal blag glavobol ali nahod, bi ga v teh 17 letih zanesljivo opazili. Noben virus ne more dolgo preživeti zunaj živega bitja, sploh pa se brez njega ne more razmnoževati. To pomeni, da potrebuje gostitelja – žival, rastlino, glivo ali bakterijo. V gostitelju virus vstopi v celico in se vrine v njeno delovanje tako, da začne ta na svojo škodo izdelovati trume novih virusov.

Kliknite na sliko za povečavo.

Nekateri zločesti virusi navadno prebivajo v živalih in jih v človeka zanese le redko. Znanstveniki so bolezni, ki jih povzročajo taki virusi, poimenovali zoonoze. Ebola je posebno nenavadna in zoprna zoonoza, ker žrtve v pičlih nekaj dneh ubije ali spravi na rob smrti, nato pa izgine. Kje se skriva, tiha in neopazna, v času med izbruhi? Vsekakor ne v šimpanzih in gorilah. Terenske raziskave so pokazale, da ebola pogosto pokonča tudi njih. Med izbruhom ebole pri ljudeh je v istem času in na istem območju pomrlo tudi veliko šimpanzov in goril, pri nekaterih so celo dokazali znake okužbe z virusom. Uživanje mesa iz opičjih trupel je eden od znanih načinov okužbe ljudi z ebolo. Torej se ne zadržuje v afriških opicah. Ko jih doleti, jih tudi pogubi. Nekje drugje se mora skrivati. Živali, ki dlje sobivajo z zoonotičnimi virusi, medicina pozna pod imenom naravni gostitelji ali rezervoar okužbe. Opice so na primer naravni gostitelji virusa rumene mrzlice. Azijske leteče lisice (plodojedi netopirji iz rodu Pteropus) so rezervoarji virusa nipah, ki je med izbruhom v letih 1998 in 1999 v Maleziji pomoril več kot tisoč ljudi. Leteče lisice v Avstraliji so lahko okužene z virusi hendra, ki včasih preskočijo na konje. Pri njih ta virus praviloma povzroči resno bolezen, prenese pa se tudi na konjarje in veterinarje – pogosto s smrtnim izidom. Prenos okužbe, ko se virus z naravnega gostitelja prenese na drugega gostitelja, imenujemo preskok.

Če ste slišali, da so leteče lisice tudi naravne gostiteljice ebole, ste slišali domnevo, napačno predstavljeno kot dejstvo. Kljub hvalevrednim prizadevanjem nekaterih drznih znanstvenikov izvor ebole v divjini še ni znan.
“Kje se zadržuje, ko ne napada ljudi?” se je pred kratkim vprašal Karl M. Johnson. Johnson je ugleden virolog, eden prvih raziskovalcev ebole in nekdanji vodja Oddelka za redke virusne patogene pri ameriškem Centru za preprečevanje in nadzor bolezni (CDC). Leta 1976 je bil na čelu mednarodne skupine, ki je posredovala ob izbruhu ebole v Zairu, kar je bil izredno pogumen korak v neznano. Poleg tega je druga skupina pod njegovim vodstvom v enem od laboratorijev centra osamila virus in dokazala, da gre za novost, s katero se znanost dotlej še ni srečala, ter ga poimenovala po skromnem zairskem vodotoku, reki Ebola.

Že takrat se je Johnson spraševal o njenem skrivališču v naravi, vendar je med izbruhom bolezni raziskovanje ekologije virusov zelo težavno in nepriljubljeno početje, saj so v ospredju potrebe ljudi. Če ste afriški vaščan, nočete gledati tujcev v vesoljskih skafandrih, ki skrbno secirajo male živali, medtem ko vaši dragi zapuščajo vas v vrečah za trupla. Devetintrideset let pozneje sicer vemo nekaj malega več, pravi Johnson, vendar je identiteta rezervoarja “v glavnem še vedno veliko vprašanje”.

Video “Ebola ceremony” v zavihku DODATNO:

Video (Ebola hunting):