Ko je Igor Škafar leta 2001 začel fotografirati za Mladinino rubriko Ulice, si ni mogel predstavljati, da se bo ta obdržala tako dolgo. “Fotografija ni manjkala niti v eni številki,” pravi fotograf, “zdaj se bližam tisoči objavi.” Fotografije so večinoma nastale na ulicah Ljubljane, le občasno je posnetek napravil v kakšnem drugem kraju. “Na ljudeh mora biti kaj, kar pritegne pogled,” pojasnjuje. “To je lahko obleka, pričeska, izraz na obrazu, kos prtljage, glasbilo, ki ga morda nosijo s sabo … V skrajnosti nisem nikoli zahajal.

Nemara je bila temu najbliže fotografija človeka s potetoviranim obrazom.” V vseh teh letih je, kot pove, doživel kvečjemu ducat zavrnitev. “Ljudje se z veseljem odzovejo, le nekaj starejših se ni želelo videti v časopisu.” Da mu ni zmanjkalo motivov, je poskrbela spreminjajoča se moda: “V prejšnjem desetletju so bili zlasti zanimivi skejterji in rejverji, zadnja leta se najde veliko zanimivih hipsterskih pojavov.” A za dober posnetek, ki mora biti objavljen vsak teden, je treba delati zelo načrtno; Ljubljana, Škafarjev “ribnik”, je konec koncev majhno mesto. “Ko fotografiram zanimivega človeka, ga povprašam po znancih z nevsakdanjim imidžem, ki bi morda bili pripravljeni sodelovati.”

Portreti z ulic

Začel je s klasičnim analognim fotoaparatom, fotografije so bile v srednjem formatu. “Želel sem barvno nasičene posnetke, zato sem uporabil t. i. navzkrižno obdelavo – diafilm sem dal razviti kot negativ.” Ko je leta 2009 prešel na digitalno tehnologijo, je ta učinek dosegel z vgrajenimi filtri oziroma nastavitvami. “Zadnji dve leti vključujem ljudi na fotografijah v mestno okolje. Iščem objekte in posebne zorne kote, vedno se najde nov pogled. Znane ljubljanske zgradbe in objekti iz vseh obdobij mi pridejo pri iskanju kulise zelo prav.”