Parki so hrana za človeško dušo, pomagajo ohranjati planet in odslikavajo ideale družb, ki jih varujejo, naj gre za majhne zaplate zelenja v natrpanem mestu ali pa za 30.000 kvadratnih kilometrov zavarovane divjine. Toda prihodnost nekaterih izmed teh zaščitenih območij je negotova.

Narodni parki so po večini rezultat odločnih, a nasprotujočih si skupnih hotenj, ki so muhasta, a hkrati preudarna, sebična, toda tudi požrtvovalna, vezana na en sam kraj, a hkrati svetovnega pomena. V nasprotju z denimo državno himno ali zastavo, ki imata jasen in enoznačen pomen, imajo narodni parki večstranski zemljepisni, biološki in gospodarski – pa tudi simbolni – pomen. Imajo svoje lastne prebivalce in jasno zarisane meje.

Prinašajo številne koristi, a so hkrati tudi dragi. Imajo zagovornike in včasih tudi nasprotnike. Drži se jih spoštljiv sloves krajev, ki jih je družba, da bi jih za vse večne čase obvarovala, posebej izbrala in izločila iz okolice. Ampak, kako dolgo je lahko za vse večne čase?