Odseki mrzlih rek, kjer najdemo postrvi, losose in druge ribe, se zaradi podnebnih sprememb pregrevajo, s tem pa je ribičem krateno veselje prav tam, kjer sicer najraje preživljajo dneve.

Srednji krak reke Flathead (ang. Middle Fork) izvira v skalnatem goratem predelu v zahodni Montani, nedaleč od velike severnoameriške raz­vodnice. Ena najbolj priljub­ljenih rek ameriškega Zahoda se v zgornjem toku nekaj deset kilometrov vije skozi zeleno divjino. V povirju jo napaja več potokov in snežnica, ki priteka s prelaza Muskrat in gore Slippery Bill. Bilo je sredi poletja, svežina jutra se je polagoma umikala toplini dneva. Voda se je kakor mačka ovijala okrog meč niz­korasle ženske s polarizacijskimi sončnimi očali in mrežasto čepico s ščitkom, za katero je imela zataknjenih nekaj vab za muharjenje. Hilary Hutcheson je muharska vodnica in pod­nebna aktivistka, ki se obrača na ljudi po vsej državi.

Poletna sezona muharjenja v zahodni Montani je kratka, to pa pomeni, da je tudi burna. Proti koncu julija glas Hutchesonove, ki je vedno vsaj malce raskav, zveni hreščeče, kot bi ga predvajali po starih zvočnikih.“Bliža se vrhunec turistične sezone, ko so vsi vodniki neko­liko napeti,” je povedala. “Ponoči bolj dremamo, kot spimo, dnevi pa so prenatrpani. Spali bomo decembra, pravimo.” Pa vendar jo je priložnost za muharjenje kot vedno spravila v dobro voljo. Ribiški čoln je odrinila od brega in zgrabila vesli. Premec je usmerila proti toku.

Dan je bil sončen in topel. Na rečnih bregovih so se lesketali svetlo rožnati in bledo zeleni prodniki. Zaradi kamnov, neba in rib je bila reka videti kot škatlica z dragulji. Štiriinštiride­setletna Hutchesonova je odraščala v porečju reke Flathead in pozna ga kot le malokdo. Čoln je iz glavnega toka usmerila proti mirni vodi, vrgla sidro in predlagala, da skupaj pregle­dujeva vodo in skušava ugotoviti, kje pod gladino bi se lahko zadrževala čudovita rdečegrla postrv. Šele potem mi je rekla, naj vržem vabo. Na tak brezskrbni dan s hladnim pivom v hladilni posodi si je bilo težko predstavljati, da bi lahko karkoli na svetu šlo narobe.Toda spremembe so dosegle tudi Srednji krak.

Ledeniki v bližnjem narodnem parku Glacier, ki reko poleti napajajo z mrzlo, bistro snežnico, se umikajo. Tudi snežna odeja je vse tanjša. Rečni režim se spreminja. Ribiči ulovijo več križancev kot v preteklosti. Vse to je bilo jasno že leta 2019, ko sem nekaj časa delal družbo Hutchesonovi – a za ribe, ki živijo v mrzlih vodah ameriškega Zahoda, je bilo lansko polet je eno najhujših doslej.

V zveznih državah od Kalifornije do Montane so bile snežne padavine skromne, še tisto malo snega pa je kmalu pobralo, saj je bila pomlad topla in suha. V številnih krajih so proti koncu junija izmerili rekordno visoko temperaturo. Ribam je trda predla.V Idahu so upravitelji zaradi nizke gladine rek in visokih temperatur zaprli ribolovni rezervat Silver Creek, svetovno znano območje za ribolov na postrvi, kjer je nekoč ribaril tudi Ernest Hemingway. V Montani so uvedli omejitve, t. i. delni lovopust: od 14. ure do polnoči so prepovedali ribolov na rekah, bogatih s postrvmi, da bi ribe razbremenili stresa, ki so mu bile izpostavljene, ker so jih ribiči lovili in izpuščali v najbolj vročih urah.

Na reki Flathead je ena največjih nevarnosti, ki ribam grozijo zaradi podnebnih sprememb, genetske narave: zaradi spremenjenega pretoka rek prihaja do križanja med vnesenimi ribami in domorodnimi rdečegrlimi postrvmi. Če tega ne bi preprečevali, bi lahko populacija rdečegrlih postrvi izginila iz rek, to pa bi pomenilo opustošenje priljubljenega ameriškega ribolovnega območja.Kadar govorimo o podnebni krizi, imamo pogosto v mislih le katastrofalne dogodke – taljenje ledu na Grenlandiji ali decembrski požar v predmestju Denverja. Manj izrazite spremembe v vsakdanjem življenju ostanejo prezrte. Ena od teh je segrevanje mrzlih jezer, rek in potokov po vsem svetu. Ko se bodo te vode še bolj segrele, bo to povzročilo težave številnim ribam. Torej bodo težave pestile tudi ribolov. Spremembe že potekajo.

Nekaterim se morda to ne zdi pomembno. A ribarjenje ni bilo nikoli le razvedrilo. Ribolov so polet ni tabori. Preživljanje sobotnega dne s prijateljem ali hčerko. Ribolov je za milijone ljudi dragoceno doživetje, ko lahko v dlan stisnejo izmuzljivi košček narave. Za številne družine je ribolov umetnost, ki se prenaša iz roda v rod; je tradicija, stkana iz modrosti in povezana z vrvico primerne nosilnosti in ribiškim vozlom. “Zdaj vem,” je napisal češki pisatelj Ota Pavel v žalostnih, čudovitih spominih Kako sem spoznal ribe (Jak jsem potkal ryby), “da številni ribiči ne hodijo ribarit samo zaradi rib.”Ribe lahko lovimo na najrazličnejše načine.

Hutchesonova muhari, kar je domnevno naj­elegantnejši, a hkrati najbolj nepraktičen način ribolova. Muharji skušajo ribo privabiti tako, da drobceno umetno žuželko vabljivo zalučajo na vodo. Pristati mora na pravem mestu, pri tem pa uporabljajo gibe, ki so jih izpopolnjevali leta, a jih lahko v sekundi zameštrajo.Hutchesonova mi je tistega jutra na reki navrgla, naj me ne skrbi zaradi križancev. Bila sva dovolj blizu povirja Srednjega kraka, da jih tam ne bi smelo biti. Vrgel sem vabo. Prva riba, ki sem jo potegnil iz vode, je bila križanec. Tudi druga. In tretja.