Julij 2012

Rusko poletje

Prav vsak v Rusiji ve povedati kakšno zgodbo o dači. Lahko je del spominov iz otroštva, denimo o žoganju pozno v noč po dobrotljivosti sonca, ki kar noče zaiti, ali o nabiranju borovih storžev, da bi odišavili ogenj za samovar, ali o plavanju v ledeno mrzlem ribniku, obrobljenem z zelenimi stožci jelk.

Lahko je diskretno romantična – o prvi ljubezni, ki je zamrla skupaj s poletjem ali pa se razcvetela v zakon. Ali bridka, celo odrešujoča zgodba. Starejša ženska je pripovedovala, kako se je vrnila z dela domov in zalotila moža v postelji z najboljšo prijateljico. Nagnala ga je in se, ker se ji je bližala upokojitev, ona pa sama, spraševala, kaj bo zdaj. Odgovor je bil dača, ki jo je kupila za 500 rubljev, z gozdom v bližini, kamor hodi gobarit, z jezerom in vrtom. “Rešila mi je življenje,” je dejala.

Zgodba je lahko prežeta z žalostjo, presevana skozi lečo tragične ruske zgodovine. Ko se je babica Natalije Ivanove, mlada vdova z dvema otrokoma, vnovič poročila, je njen drugi mož kupil dačo v okolici Moskve. Nato se je v stalinističnem delovnem taborišču izgubila sleherna sled za njim, ona pa je do konca svojih dni ostala v dači. “Nikoli ni ničesar posadila, niti rož – rasla je le trava in se vedno bolj gostila,” se spominja Natalija, pisateljica in urednica iz Moskve. “Na fotografiji iz otroštva mi sega krepko čez glavo.” Naj je zgodba sladka ali grenka, vedra ali temačna, vedno se dogaja poleti. Navsezadnje je dača počitniška hišica.