Stari Egipt

Ko so julija 2018 prvič poročali o tem odkritju, so se članki o njem znašli na naslovnicah časopisov po vsem svetu: arheologi so globoko pod peskom Sakare, obsežne nekropole – mesta mrtvih – na bregovih Nila približno 20 kilometrov južno od Kaira, našli staroegiptovsko “mrtvašnico”. V dveh letih po odkritju so skrbna analiza najdb in nova odkritja v bližnjem jašku, polnem grobnic, ponudili pravo zakladnico podatkov o dejavnostih, povezanih s skrbjo za umrle v starem Egiptu. Arheologi so se v deželi faraonov stoletja posvečali odkrivanju napisov in artefaktov v kraljevih grobnicah, veliko manj pa podrobnostim iz vsakdanjega življenja tedanjih navadnih ljudi. Delavnice za mumificiranje trupel so bile verjetno nepogrešljive v nekropolah po vsem Egiptu, vendar so rodovi arheologov, ki so hiteli izkopavati grobnice pod njimi, številne spregledali.

Z odkritjem v Sakari se je to spremenilo, saj so bili prvič izkopani in podrobno dokumentirani arheološki dokazi o obstoju obsežne pogrebne dejavnosti. “Na podlagi odkritij je mogoče sklepati, da so bili mojstri balzamiranja nadvse podjetni,” pravi Ramadan Hussein, egiptolog z Univerze v Tübingenu v Nemčiji. “Bili so zelo domiselni pri ponujanju široke palete storitev.” Si ne bi mogli privoščiti razkošne pogrebne maske z vdelanim zlatom in srebrom? Brez težav bi vam ponudili “pozlačeno mavčno masko”, pravi Hussein. Vam premoženje ne bi dopuščalo, da bi dali notranje organe shraniti v vrčih iz sijočega egiptovskega alabastra? Kaj če bi jih nadomestili z lično poslikanim kompletom glinenih posod? “O tem smo brali v [starodavnih] besedilih,” pravi Hussein, “zdaj pa si lahko pogrebno dejavnost v Egiptu živo predstavljamo.”

V SAKARI JE ZAČEL delati leta 2016, ko je iskal grobnice iz obdobja okoli leta 600 pr. n. š., skrite globoko pod površjem. Tamkajšnje globoke jaške so zgodnji egiptologi, ki so se pogosto bolj posve­čali grobnicam iz starejših obdobij egiptovske zgodovine, povečini prezrli. Delo njegove eki­pe je predstavljeno v štiridelni televizijski seriji Kraljestvo mumij, ki jo je predvajal televizijski program National Geographic. Hussein je s svojo skupino prečesaval območje, ki so ga arheologi nazadnje preučevali proti koncu 19. stoletja, in našel v živo skalo vklesan jašek, zapolnjen s pes­kom in odkruški.

Ko so arheologi odstranili 38 ton peska, so do­segli dno 12 metrov globokega jaška in v njem našli velik prostor z visokim stropom. Tudi ta je bil zapolnjen s peskom in skalami in tudi ves ta material so morali odstraniti. Med gruščem je bilo na tisoče koščkov polomljene lončenine. Prav vsakega so skrbno popisali in konservirali. Mukotrpno izkopavanje je trajalo več mesecev.

Ko je bil prostor končno izpraznjen, je prese­nečena skupina ugotovila, da to, kar je našla, ni grobnica. Del prostora je bil dvignjen kot delovna miza, ob vznožju enega od zidov pa so bili v živo skalo vklesani plitvi kanali. V enem kotu je bila kot sod velika posoda, polna oglja, pepela in temnega peska. Po starejšem predoru – delu omrežja rovov, ki prepredajo matično kamnino pod Sakaro – je v prostor dotekal hladen zrak in ga prezračeval. Hussein je sklepal, da je bila to delavnica za mumificiranje trupel, opremljena z močnim žgal­nikom za kadilo, odtočnimi kanali za odvajanje telesnih tekočin in prezračevalnim sistemom. “Če tu spodaj truplom odstranjujete drobovje, mora v prostor dotekati zrak, da se znebite žuželk,” pravi Hussein. “Kadar imate opravka s trupli, mora biti zagotovljen stalen pretok zraka.”