Svet v primežu virusa: BELGIJA

V Belgiji se je izbruh covid-19 začel 4. februarja, ko so odkrili prvi potrjeni primer.
Prepoved zapuščanja domov so izdali 44. dan.

Do stotega dne je bilo smrtnih žrtev že 8918.

Cédric Gerbehaye se je oblekel, kot so mu naročili zdravstveni delavci: nadel si je masko in ščitnik za obraz, zaščitni kombinezon, dvojne prevleke za čevlje ter dvojne rokavice.

Zunanje plastične rokavice si je zatesnil z lepilnim trakom, da virus ne bi ušel skozi kako špranjo. Naučil se je, kako v vsej tej plastiki ravnati s fotoaparatom. V domu za starejše v Bruslju je gledal, kako se je starejša ženska zazrla v oči medicinski sestri, ki jo je prišla testirat za covid-19. “J’ai peur,” strah me je, je rekla.

Medicinska sestra med delom z bolniki razkužuje opremo. Podobno kot druge države je tudi Belgija le stežka zagotovila dovolj zaščitne opreme za zdrav stvene delavce.

Sestra jo je prijela za roke, se nagnila k njej in priznala, da je strah tudi njo. Njena ekipa je samo tisti dan testirala skoraj 150 ljudi. Ko se je pozneje obrnila h Gerbehayu, je v njenem glasu zaznal pobitost, odločnost, žalost in jezo, vse hkrati. “Nihče drug se ne sme približati tem ljudem,” je rekla. “Kdo bo delal to, če jaz ne bom?”

Triinštiridesetletni Gerbehaye je vnuk Belgijca in Nizozemke, ki sta preživela drugo svetovno vojno. Ker je fotoreporter, mu oboroženi spopadi in smrt niso tuji, toda ko se je to pomlad zadrževal po bolnišnicah in domovih za starejše ter spremljal prevoze umrlih, je spoznal, da Belgijci njegove generacije prvič doživljajo krizo in z njo strah svojega naroda – podobnega, kot so ga njegovi stari starši doživljali med vojno.

Urgentni zdravnik v La Louvièru je med obiskom na domu posumil, da ima bolnica morda covid-19, in kliče v bolnišnico, naj pošljejo ponjo rešilni avtomobil.

J’ai peur. Marca in aprila je bilo žrtev pandemije covid-19 v Belgiji teden za tednom več kot kjerkoli drugje v svetu. Ker so jih belgijske oblasti štele bolj pošteno kakor druge, kot so menili nekateri? Kakorkoli že, ko je Gerbehaye spremljal delo pogrebnikov in bolnišničnega osebja v Bruslju in dveh manjših belgijskih mestih, je videl žrtve tudi med živimi: preobremenjenimi ženskami in moškimi, ki so bili v boju proti bolezni prisiljeni improvizirati pri oskrbi obolelih.

Pred bolnišnico v Monsu sta se neko popoldne blizu njega usedli utrujeni medicinski sestri, ki sta si vzeli kratek odmor in si v tišini prižgali cigareto. Spominjali sta ga na živalce, ki se stisnejo druga k drugi, da jim je toplo.

Ko se je pandemija razmahnila in je zdravstveno osebje v bolnišnici Tivoli v La Louvièru čedalje teže obvladovalo razmere, so sobo za nujne primere na pediatričnem oddelku – poslikano z veselimi liki iz otroških risank preuredili za oskrbo bolnikov s covid-19. Pogrebnika končujeta priprave na odvoz bolnice, ki bolezni ni preživela.

Videl sem vajine tovarišice na klinikah v Gazi po bombardiranju, je pomislil sam pri sebi; tako kot one tudi vidve ustvarjata zgodovino, čeprav sta preutrujeni, da bi vama bilo kaj mar za to. Usmeril je fotoaparat vanju. Sestri nista dvignili pogleda.

Povezave

GLOBALNO

Pomembne informacije