Tam, kjer so gospodarili sužnji

Predstavljajte si, pa četudi to ni bilo mogoče, da bi v 17. stoletju poleteli nad zemeljsko oblo – v času, ki ga zgodovinske knjige opisujejo kot kolonialno obdobje, ko je v novi svet primrgolelo Evropejcev, ki so želeli zagospodovati nad skoraj neposeljeno divjino. Toda namesto teh bi videli več deset milijonov prvotnih prebivalcev, ki so že živeli v obeh Amerikah, pridružil pa bi se jim še nenavaden tok, a ne evropskih kolonialistov, temveč afriških sužnjev. Do začetka 19. stoletja je prišlo v Severno in Južno Ameriko skoraj štirikrat toliko Afričanov kot Evropejcev. Zrli bi dol in ne bi si mogli misliti, da naj bi bila glavna zvezda te zgodbe peščica  Evropejcev. Vašo pozornost bi pritegovali predvsem dve večinski skupini prebivalcev: Afričani in Indijanci.

Imeli bi kaj videti! Na desettisoče afriških sužnjev je bežalo pred okrutnimi razmerami na plantažah in v rudnikih Evropejcev in se podajalo v notranjost, na ozemlje, ki so ga obvladovali Indijanci. Ponekod v Severni in Južni Ameriki so pobegli sužnji (špansko cimarrón, ‘ubežnik’) in prvotni prebivalci ustanovili tudi skupne naselbine. Zapleteni medsebojni odnosi med črnci in Indijanci, ki so v glavnem potekali daleč od oči Evropejcev, so bili prav dramatični, a skriti, in so jih zgodovinarji in arheologi začeli odkrivati šele pred kratkim. Dokazov o tem spregledanem poglavju zgodovine ni nikjer toliko kot prav v Braziliji, kjer se iz anonimnosti izvija na tisoče ubežniških skupnosti. Šele zdaj izkazujejo svojo mešano kulturo in zahtevajo zakonito lastninsko pravico nad zemljo, ki jo poseljujejo že od časa suženjstva. V igri je zares veliko: novi zakoni dajejo tem skupnostim, imenovanim quilombo (izraz za naselje v jeziku kimbundu iz Angole), ključno vlogo pri odločanju o prihodnosti velikega amazonskega gozda.