Življenje z minami

Besedilo: Meta Krese
Fotografije: Arne Hodalič

Bila je pomlad. Prva v obleganem Sarajevu. Zaloge hrane so pošle. Vsaka zaplata zemlje v mestu je bila dragocena. Člani satirične skupine Top lista nadrealista, ki jih je zaradi nadrealno realnega humorja poznala vsa nekdanja Jugoslavija, so izgubili bitko s pridelovalci paradižnika in so bili prisiljeni poiskati nove gredice za svojo marihuano. Primerno obdelovalno površino so našli v središču mesta tik ob zidu, s katerim je Unprofor (zaščitne sile Združenih narodov) zavaroval sedež svojega poveljstva. Res so nadrealistom prišle na uho govorice o minskem polju, s katerim naj bi se bili obdali pripadniki sil Združenih narodov, vendar se je takrat zdelo še popolnoma nadrealno, da bi bil kdo tako nor, da bi mine postavil ob pločnik prometne ulice. Zato so projekt speljali. K sreči so jim policisti še pravočasno preprečili žetev “pridelka”, saj bi se lahko končala precej neprijetno. Toliko so ljudje na začetku spopadov v nekdanji Jugoslaviji vedeli o eksplozivnih sredstvih. Zato pa so jih toliko bolje poznale najrazličnejše vojske, ki so jih nastavljale, kadar se jim je le zahotelo. “Protipehotna mina je popoln vojak! Ne potrebuje plače, spanja ali hrane in je pravi poklicni morilec!” je nekoč dejal Andy Powell, angleški častnik, svetovalec pri programu razminiranja na Balkanu. Ko se je vojna končala, so vojaki odšli, nekateri so za seboj “pospravili” ali pa vsaj pustili načrte minskih polj, marsikje so mine ostale. In še naprej morile. Z njimi so se že leta 1995 začeli ukvarjati najrazličnejše organizacije, podjetja, vojaške enote … Za deminiranje so porabili veliko denarja, učinki so bili prva leta pičli.