Velenjska zbirka

František Foit je bil kipar, popotnik, raziskovalec in učitelj. Pred drugo svetovno vojno in tik po njej se je dvakrat z avtomobilom znamke Tatra odpravil raziskovat Afriko. Po drugem potovanju, na katerem je bil z ženo Ireno, sta se zakonca ustalila v Velenju, v muzeju na Velenjskem gradu pa je stalni prostor našla tudi zbirka, ki danes bogati in pomembno dopolnjuje etnološko-muzejsko predstavitev afriške celine na Slovenskem.

Zaradi navdušenja nad afriško ljudsko umetnostjo se je odločil za odpravo v Afriko. V Pragi mu je uspelo pridobiti finančno podporo Karlove univerze, h kateri je sodil tudi Hrdličkov muzej človeka. Zavezal se je, da bo zanj priskrbel antropološke upodobitve Afričanov. Za sopotnika si je izbral biologa dr. Jiříja Bauma in leta 1931 sta se odpravila na pot od severa celine proti jugu. Na pot sta se iz Prage odpravila 1. aprila 1931, odšla sta do Trsta, od tam z ladjo do Aleksandrije, nato pa z avtom skozi Egipt, Angleško-egipčanski Sudan, Belgijski Kongo, Ugando, Kenijo, Tanzanijo, Severno in Južno Rodezijo do Cape Towna v današnji Južnoafriški republiki; od tam sta z ladjo odplula do Anglije in se nato po evropskih cestah vrnila v Češkoslovaško. V Prago sta prispela 6. decembra 1931, na poti pa sta skupno prevozila 24.000 kilometrov.

Med potjo sta opravljala vsak svoje delo, fotografirala, snemala film in pisala vsak svoj dnevnik. Po vrnitvi v domovino sta del zbranega gradiva odstopila češkim muzejem. V kinodvoranah sta pripravila več potopisnih predavanj in na njih za boljšo predstavitev Afrike uporabljala diapozitive na steklu. Del teh danes hrani Muzej Velenje in izjemno dopolnjujejo fotografsko gradivo o afriški celini iz časa pred drugo svetovno vojno na Slovenskem. Posnetke sta napravila s fotoaparatom znamke Leica, ki je bil v tistem času zaradi filmov v zvitku zelo praktičen, saj je omogočal hitro in prilagodljivo terensko fotografiranje. Po potovanju sta pripravila tudi gradivo za izdajo knjig. Foit je izdal obsežen in izčrpen dnevnik Z avtomobilom po Afriki v dveh delih (izšla sta leta 1932 in 1934), Jiří Baum pa je svoje biološke ugotovitve zapisal v knjigi V afriški divjini, ki je izšla šele po njegovi smrti, leta 1957. Foit se je po vrnitvi iz Afrike še naprej ukvarjal s kiparjenjem in kamnoseštvom. Leta 1938 se je poročil z Ireno, rojeno Radil, leto kasneje se jima je rodila hči Regina.

Foit si je zelo želel nadaljevati raziskovalno delo v Afriki. Baum druge svetovne vojne ni preživel, bil je žrtev nacističnega nasilja. Tako je Foita na drugo raziskovalno pot po Afriki spremljala kar soproga Irena. Nameravala sta dokumentirati afriško kulturo in glasbo. Ponovno je pridobil nekaj sredstev za sofinanciranje raziskovalne poti, tokrat pri antropološkem inštitutu Karlove univerze v Pragi in češkoslovaškem ministrstvu za kulturo, glavnino sredstev in avtomobil pa sta zakonca prispevala sama. Tokrat sta šla na pot s štirivaljnim avtomobilom z vodno hlajenim motorjem Tatra 57 B. Tudi na tej poti je imel Foit namen izdelati več antropoloških podob Afričanov in ustvariti afriško zbirko. Osemletno hčer sta pustila v varstvu pri Ireninih starših, raziskovalno pot, ki sta jo začela novembra 1947, sta nameravala opraviti v enem letu. A se je potovanje zelo zavleklo …

Prvo predstavitev izjemno zanimive zbirke, ki je bila po prihodu v Slovenijo deležna nemalo zanimanja javnosti, so pripravili v na novo odprti Knjižnici Velenje 8. oktobra 1971. Ob občinskem prazniku so odprli prostore nove knjižnice, v kateri so bili tudi galerijski prostori, in vanje postavili prvo afriško razstavo Františka Foita. Zbirko sestavljajo predmeti, ki sta jih zakonca v Afriki dobila, kupila ali zamenjala z domačini, veliko pa je tudi replik predmetov (predvsem mask in lončenine), ki jih je Foit izdelal z uporabo tradicionalnih tehnik in znanj.

Osrednji del razstave so maske in obredni predmeti – v zbirki je več kot 200 različnih mask. Poseben poudarek je na glasbilih iz Konga, Tanzanije in Kenije. Posebnost zbirke je lutkovno gledališče Bambutijev z območja ob reki Ituri v Kongu, med osebnimi predmeti je zelo zanimiv snemalnik Webster-Chicago, na katerega sta Foitova na terenu snemala glasbo na tanke žice. Zbirka v Muzeju Velenje obsega zgolj del afriškega gradiva, ki sta ga Foitova pripeljala v Evropo. Velik del predmetov je v etnografskem muzeju Náprstek in v antropološkem muzeju Hrdlička v Pragi ter v podružnici muzeja Vysočiny Jihlava v Telču. Obsežna muzejska zapuščina povezuje Češko in Slovenijo ter ohranja spomin na izjemno zgodbo Františka in Irene Foit, ki sta na dveh celinah živela v bogastvu raznolikosti kultur in si prizadevala za razumevanje drugačnosti v mirnem sožitju.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.