V iskanju energije zvezd

Po vsem svetu si številne skupine prizadevajo, da bi človeštvo lahko čim prej začelo izkoriščati moč jedrske fuzije. V Franciji se z znanstvenim megaprojektom počasi približujemo točki, ko bomo sposobni zadovoljiti svetovne potrebe po energiji – tako da bomo na Zemlji zgradili zvezdo.

Umetna zvezda se imenuje ITER, kar je latinska beseda za ‘pot’ in okrajšava za International Thermonuclear Experimental Reactor (Mednarodni termonuklearni poskusni reaktor). Dvainštirideset hektarov veliko delovno območje, ravno kot palačinka, je oddaljeno uro vožnje od Sredozemskega morja v notranjost Francije, skrito med borovimi gozdovi in vinogradi, na obzorju pa se dvigajo strmi hribi. Vsak delovnik na gradbišče prispe več kot 2000 ljudi, od fizikov do varilcev. Manjše skupine delajo tudi ponoči. Triintrideset držav, v katerih živi polovica svetovnega prebivalstva, je uradnih članic združenja ITER. Pri ustvarjanju tega projekta sodelujejo delavci iz 90 držav – mešanica kultur, ki sestavlja eno samo napravo. Sredi gradbišča se kot vulkan dviga betonska zgradba brez oken, ki obvladuje okolico.

To je industrijski ekosistem kanalov, cevi in kovinskih plošč v tako velikem obsegu, da vam zmede orientacijo. Šele ko opazite belo oblečene delavce, privezane na odre sredi ogromne naprave, ki so videti kot mravlje na hribu, se vam razkrije vsa njena razsežnost. Naprava zapolnjuje prostor, po velikosti enak 20-nadstropni stolpnici. Ko bo končana, jo bo sestavljalo 10 milijonov delov, od tega na stotine tisočev izdelanih posebej zanjo. Skupaj z ohišjem bo tehtala približno 450.000 ton. ITER je zagotovo najbolj zapletena naprava, kar jih je človek kadarkoli poskušal zgraditi.

ITER je javni projekt in požira na milijarde dolarjev, ki jih plačuje na desetine držav, čeprav ga ne poganja pričakovanje dobička ali vojaški cilj. “Prispevamo k svetovnemu miru,” pravi Kijung Jung, vodja južnokorejske enote projekta; to je občudovanja vreden cilj, a ovira na poti do njega so desetletja mednarodnih sporov. Projekt je odprtokoden; če bo ITER deloval po načrtih, bo lahko vsaka država ali zasebno podjetje brezplačno dostopalo do njegove intelektualne lastnine. To še ne bo prav kmalu. Umetno zvezdo izdelujejo že stoletje in projekt ima pred seboj še kar nekaj let.

Toda v svetu, ki se zdi tako nemiren in krhek, je ITER noro velikopotezen dolgoročni projekt, ki temelji na optimizmu in želji po enotnosti. Že doslej se je razmahnil čez obdobje več poklicnih poti in življenj, pri čemer se zdi, da je vsak korak, čeprav vnaprej skrbno pretehtan, naletel na nepričakovane ovire. “To bo rešitev za prihodnje rodove,” obljublja nizozemski fizik Akko Maas, veteran projekta, ki pri njem sodeluje že 25 let, pogovarjala pa sva se v njegovi pisarni s pogledom na mrgoleče gradbišče. Nekaj znanstvenikov je pripomnilo, da je ITER morda naša različica egiptovskih piramid ali evropskih gotskih katedral. Nekateri obiskovalci, ki so si ogledali napravo, so bili ganjeni do solz, saj se jim zdi čudež, da ITER sploh obstaja.

ITER ima nečloveške lastnosti – vroč, mrzel, ogromen, subatomski – a se lahko zdi tudi najbolj človeška stvar na svetu, tako nabuhla le zaradi geopolitike, birokracije in ošabnosti. Zavezništvu sta se takoj pridružila dva ducata evropskih držav, poleg njih pa še Japonska, in ker nobena država ni imela večinskega nadzora, se je začelo barantanje o tehnični zasnovi in stroških. Prepiri so se vlekli leta, vse do razpada Sovjetske zveze leta 1991 in še naprej do leta 1998, ko so ZDA, potem ko so porabile 345 milijonov dolarjev za to, kar so nekateri uradniki imenovali nič, odstopile od projekta. Rusija se mu ni odpovedala. Preostale članice so vztrajale in so dokončale specifikacije zasnove. ITER bo imel petkrat večjo prostornino kot dosedanji največji tokamak. To se je zgodilo približno v času, ko se je ameriška vlada na pobudo akademikov leta 2003 ponovno pridružila projektu. Istega leta sta se prijavili še Kitajska in Južna Koreja, kmalu zatem še Indija. ITER je postal nekakšni Združeni narodi znanosti, pridružili so se mu “najboljši in najbistrejši z vsega sveta”, kot je projekt poetično opisal eden od direktorjev.

V resnici pa je raznolika mešanica kultur z nenadzorovanim upravljanjem vodila do tega, da je projekt zamujal in presegal proračun. V bitko za to, kje zgraditi napravo, je bilo vloženih še več let politikantstva. Nazadnje sta v igri ostali Francija in Japonska. Dosegli so kompromis in odločeno je bilo, da bo generalni direktorat na Japonskem, delovišče pa v Franciji. Temeljni kamen so položili januarja 2007, 21 let po Gorbačovovem in Reaganovem podpisu sporazuma v Ženevi.

Sledilo je nadaljnjih sedem let pripravljalnih del. Očistili in izravnali so območje gradnje ter izdelali dovršene temelje, opremljene z blažilniki za zaščito naprave pred morebitnimi potresi. Pred dobrim desetletjem, leta 2014, se je končno začela gradnja monumentalnega ohišja tokamaka, osrednjega dela 39 stavb in tehničnih območij, ki se razprostirajo po kampusu ITER. Zaposlili so strokovnjake z več deset področij, od fizike plazme in elektromagnetike do gradbeništva in varilstva. Lokacija ima svoj avtobusni sistem, avtobusi vozijo po asfaltiranih obodnih cestah, makadamske poti na sredini pa so namenjene viličarjem, prekucnikom in bagrom. Konec leta 2018 je bil postavljen prvi del naprave, ki naj bi jo sestavili iz 10 milijonov delov. Dele izdelujejo države članice po vsem svetu in jih pošiljajo na gradbišče v Franciji. Glavni prispevek ZDA je osrednji megamagnet, ki ga gradi General Atomics, družinsko podjetje iz San Diega. Rusija prispeva dodatne magnete in superprevodne materiale. Evropa izdeluje nekaj glavne strojne opreme za tokamak, Južna Koreja pa preostanek. Indija dobavlja hladilne sisteme; Japonska izdeluje ogrevalne strukture. V projekt je vključenih približno 5000 podjetij z vsega sveta.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.