Julij 2010

Po poteh evolucije

V AFARSKI PUŠČAVI V ETIOPIJI SE UMIRA NA VELIKO NAČINOV. OD BOLEZNI, KAJPADA. UMRE SE LAHKO TUDI V NAPADU DIVJIH ZVERI, OD UGRIZA KAČE, PADCA S PEČIN ALI PA V STRELJANJU MED ENIM izmed afarskih klanov in ljudstvom Isov onstran reke Awash na vzhodu. A življenje je ranljivo vsepovsod v Afriki. Tukajšnja posebnost je le občasna obstojnost posmrtnih ostankov. Afarska (Danakilska) kotlina leži natanko nad vse širšo razpoko v zemeljski skorji. Sčasoma so ognjeniki, potresi in počasen nanos sedimentov družno pokopali kosti, potem pa jih veliko pozneje vrnili na površje kot fosile. Ta proces še vedno traja. Avgusta 2008 je mladega fanta v jezeru Yardi, na afarskem območju ob srednjem toku Awasha, odnesel krokodil. Čez tri mesece je Tim White, paleoantropolog s Kalifornijske univerze v Berkeleyju, stal na bregu jezera, blizu kraja, kjer je umrl otrok. Rekel je, da imajo dečkove kosti, prekrite z jezerskimi usedlinami, prav spodobne možnosti, da nekoč tudi postanejo fosili. “Tu ljudje umirajo že milijone let,” pravi White. “Tu in tam imamo srečo in najdemo, kar se je ohranilo.”

Raziskovalni projekt Srednji Awash, ki ga vodi White skupaj s kolegoma Berhanom Asfawom in Gidayem WoldeGabrielom, je svojo največjo srečo oznanil oktobra lani: pred 15 leti so našli okostje člana naše družine, ki je umrl pred 4,4 milijona let na kraju, imenovanem Aramis, približno 30 kilometrov severno od današnjega jezera Yardi. Pripadalo je odrasli samici vrste Ardipithecus ramidus – na kratko, “Ardi” – in je več kot milijon let starejše od okostja slovite Lucy, še veliko več pa pove o enem izmed svetih gralov evolucije: našem skupnem predniku s šimpanzi. V paleoantropologiji, ki ljubi pozornost medijev, je postalo zatrjevanje, da neka najdba “postavlja na glavo vse prejšnje nazore” o našem izvoru, že skoraj refleksno. Tim White taka pretiravanja prezira. Toda v Ardijinem primeru je to, kot kaže, čisto res.