Zima, zima bela
Fotografija: Jošt Gantar
KO SVA BILA Z BRATOM ŠE MAJHNA, sva v nočeh, ko je snežilo, vstajala iz postelje in preverjala, koliko ga je zapadlo. Deset? Več? Kaj bi dala, da bi ga bilo meter, dva … Nikoli ga ni bilo dovolj. Trideset let pozneje je marsikaj drugače, svet se je zelo spremenil, a tudi zdaj v belih nočeh na oknu slonita vsaj dva otroka, moja (in najbrž, upam, večina njunih vrstnikov), in opazujeta naletavanje snežink.V Sloveniji je po letu 1952 največ “resublimirane vodne pare” oziroma “zraka, zasičenega z vodno paro pod nič stopinjami”, kot sneg nič kaj romantično definira wikipedija, zapadlo v snežni sezoni 2000–2001. Na merilni postaji na Kredarici so 22. aprila 2001 izmerili izjemno višino snežne odeje sedem metrov.
Zanimivo, tista zima je bila sicer topla, na Kredarici kar dve stopinji toplejša od dolgoletnega povprečja. “Pri nas prinaša sneg v visokogorju jugozahodnik, ker je to veter, ki nosi veliko vlage iz Sredozemlja. Ob hribih se prisilno dviga in nastanejo padavine, zaradi tega pa so potem toliko obilnejše. Če hribov ne bi bilo, bi padalo samo ob frontah, tako pa lahko pade že pred fronto, in to celo dva ali tri dni prej,” razlaga Andrej Velkavrh z Agencije Republike Slovenije za okolje, ki je s kolegom Tomažem Vrhovcem objavil analizo dogajanja v snežni sezoni 2000–2001. “Tisto zimo, ko je na Kredarici zapadlo rekordnih sedem metrov, sploh ni bilo mraz, kar je razumljivo. Če je zrak toplejši, laično rečeno, sprejme vase več vode, preden se nasiči. Kadar je temperatura nižja, pa so količine vlage, ki jih lahko sprejme vase, manjše. Zato v polarnih zemljepisnih širinah ni veliko padavin. Mrzel zrak v sebi ne nosi toliko vode. Padavine, ki padejo v polarnem zraku tudi pri nas, niso tako obilne kot pri kakšni oceanski zračni masi.” Ko sva se na začetku novembra pogovarjala v prostorih Agencije, je bilo v Ljubljani kakšnih osem stopinj in je deževalo, na Kredarici in malo pod njo je že tudi snežilo. Skrajni čas, bi rekli turni smučarji, za katere se prava sezona začne sicer šele po novem letu in med katerimi je tudi Velkavrh. “Sem turni smučar, sicer ne prav hud, ker se tudi pozimi ukvarjam z gorskim kolesarjenjem.
Nekaj dni na leto pa le in zelo uživam v tem.” Pripoveduje, da si je že od nekdaj želel turno smučati, a za to ni bilo časa, ker je v mladosti treniral odbojko. Potem pa je tudi zaradi službe pozimi začel zahajati na Vršič, kolega Tomaž Vrhovec ga je peljal na Grintovec in začel je malo bolje spoznavati to zvrst smučanja. “Zelo lepo se mi zdi na Komni. Pri srcu mi je, ker je območje, ki omogoča vandranje, ni samo gor in dol. To, da nekam prideš, napraviš krog … Lani, ko je bila taka snežena zima, sem šel s turnimi smučmi na Vremščico, s katere ni mogoče smučati prav pogosto. Čudovita smuka je bila, ker sem vedel, da mi ne bo dana prav vsako leto, mogoče celo vsakih deset let ali še več ne. Ali pa s Snežnika, ki sam po sebi ni ne vem kaj, je pa bilo krasno, čudovito vreme, da si videl, kako se Zemlja ukrivi.” Če kdo v Sloveniji lahko potrdi, da je Zemlja res okrogla in da je imel takrat, ko je opazoval njeno ukrivljenost, na nogah smuči, je to Davo Karničar. Sedmega oktobra 2000 se je s Francem Oderlapom in šerpo Angom Dorjeejem povzpel na Mount Everest in postal prvi Zemljan, ki se je z njegovega vrha s smučmi spustil do baze več kot tri kilometre in pol niže.
Ko sva se sestala zaradi tegale članka, so se nad Jezerskim, med sivimi vrhovi Skute, Grintovca, Kočne … podili oblaki. Snega ni bilo, niti tam visoko zgoraj ne. Povsem drugače kot leto prej. “Prejšnjo zimo smo se edinkrat smučali ob koncu oktobra,” pravi Karničar. “Prav zato mi je tole nenormalno toplo letošnje vreme zelo všeč. Prav je, da sneg ne zapade prezgodaj. Pri nas pravijo, da mora pasti na obleten macesen. Razumljivo, ker je zemlja takrat že mrzla in sneg lahko obstane.” Smuča, odkar ve zase, sneg pa je sploh pokrival njegovo prvo igrišče.