ADHD pri odraslih

Zdravniki so se motili. Številni psihiatri so bili desetletja prepričani, da motnja pozornosti s hiperaktivnostjo – splošno znana kot ADHD – pri otrocih med odraščanjem preprosto izzveni. Toda novi dokazi razkrivajo drugačno resnico. V ZDA ima danes diagnozo ADHD približno sedem milijonov otrok, nedavna raziskava Centra za nadzor in preprečevanje bolezni pa je pokazala, da ima to motnjo tudi 15,5 milijona odraslih Američanov. V resnici so pri približno polovici ljudi z motnjo to diagnosticirali, ko so bili že odrasli.

Raziskovalci se zdaj zavedajo, da se ADHD pri odraslih pogosto kaže drugače kot pri otrocih, ker odrasli preprosto bolje prikrivajo simptome. Ljudje z ADHD se praviloma težko zberejo ali le s težavo ostanejo pozorni pri opravljanju nalog. Lahko so nemirni, preveč govorijo, delujejo impulzivno in prekinjajo druge ali se težko znajdejo, kadar morajo počakati, da pridejo na vrsto. “Otrok morda ne more mirno sedeti v razredu in nenehno vstaja s sedeža, odrasli pa je lahko zelo nestrpen med čakanjem pri rdeči luči na semaforju ali v vrsti pred blagajno,” pravi Jill RachBeisel, profesorica psihologije v Medicinskem centru Marylandske univerze. “Otrok z ADHD morda v razredu nestrpno dviguje roko in moti pouk, odrasli s to motnjo pa denimo med pogovorom skačejo drugim v besedo.”

Upoštevati je treba tudi intenzivnost odzivov. Ne le pri otrocih, ampak tudi pri odraslih lahko simptomi segajo od “zelo blagih do zelo hudih”, pravi RachBeislova. Pri osebah z ADHD se izražajo v različnih situacijah – v šoli, doma ali pri delu – in zmanjšujejo njihovo sposobnost za dokončanje nalog. Craig Surman, zdravnik in psihiater, vodja raziskovalnega programa za ADHD pri odraslih v Massachusetski splošni bolnišnici, pojasnjuje, da se impulzivnost in hiperaktivnost, značilnosti te motnje, v odrasli dobi po navadi zmanjšata, “motnje pozornosti
pa pogosto ostanejo”.

Na videz vse večja razširjenost ADHD pri odraslih je deloma posledica tega, da je javnost zdaj bolj ozaveščena in ve več o tej motnji, zato številni ljudje, ki jim je prej ne bi diagnosticirali, poiščejo pomoč. ADHD je nevrorazvojna motnja, to pomeni, da vpliva na razvoj in delovanje možganov in je večidel gensko pogojena. Nanjo lahko vplivajo tudi okoljski dejavniki ali težave med nosečnostjo. Nekateri raziskovalci zdaj domnevajo, da bi lahko pretirana odvisnost od tehnologije motnjo še poslabšala ali povzročila podobne simptome. “Prav je, da preverimo, ali so lahko motnje pozornosti tudi pridobljene,” pravi John Ratey, zdravnik, nevropsihiater in klinični profesor psihiatrije na Medicinski fakulteti Harvardove univerze. Ljudje smo danes prisiljeni v večopravilnost in smo nenehno bombardirani s tehnološkimi dražljaji, to pa lahko vodi v zasvojenost z zasloni. Ta utegne “sčasoma oslabiti sposobnost ohranjanja pozornosti,” trdi.

Z nekaterimi raziskavami so sicer preverjali možnost te povezave, a izsledki niso dokončni. Pred 10 leti je raziskava, katere izsledki so bili objavljeni v reviji Psychology of Addictive Behaviors, potrdila povezavo med ADHD ter kompulzivno in čezmerno rabo videoiger in družabnih omrežij. Pred kratkim, leta 2020, pa so znanstveniki s Kalifornijske univerze v Los Angelesu ugotovili, da se je večina raziskav sicer osredotočala na otroke in mladostnike, vendar so povezavo med dolgotrajnim preživljanjem časa pred zasloni in simptomi ADHD ugotovili pri posameznikih vseh starosti.

Naj pojasnimo: “pridobljeni ADHD” ni uradna diagnoza. Povezavo med rabo tehnologije in težavami s pozornostjo bi lahko pojasnili tudi s tem, da imajo možgani ljudi, ki so nenehno pred zasloni, manj priložnosti za počitek. “Povezava med ADHD in intenzivno rabo spleta je bila v naši stroki dolgo vprašanje, enako tistemu o kokoši in jajcu,” pravi Elias Aboujaoude, klinični profesor na Medicinski fakulteti Stanfordove univerze. “Postanejo ljudje strastni uporabniki spleta zato, ker imajo ADHD in preživljanje časa na spletu bolj ustreza razponu njihove pozornosti, ali pa se simptomi ADHD pri njih razvijejo zaradi pretiranega preživljanja časa na spletu?” Oboje, klinične izkušnje in nadaljnje raziskave, pravi, vse bolj kaže, da zasloni pomembno vplivajo na človekovo vedenje.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.