Alan Hranitelj, mag kostumografije
Glava je ptičja, oči mušje, zgornji del života je iz cvetov lilij, nima ne kril ne rok … Kaj je to? … Pisatelj in publicist Vladimir P. Štefanec s to uganko začenja naš prispevek o eni vodilnih osebnosti slovenske umetnostne scene – kostumografu Alanu Hranitelju. Pravijo, da ga je leta 1986 osemnajstletnega iz Zagreba v Ljubljano zvabil Dragan Živadinov, da bi (kot oblikovalec maske) sodeloval pri (danes kultni) predstavi Krst pod Triglavom. Nato pa je bila vsaka predstava nov začetek, novo snovanje podob, nova ustvarjalna igra, nov sprehod skozi prostor, čas, značaje, zaplete in razplete. Hranitelj je gledališču, operi, baletu, filmu z mojstrskimi, do zadnje podrobnosti, tako rekoč do zadnjega šiva in gumba domišljenimi kreacijami vtisnil neizbrisen pečat.
Do danes je izdelal kostume za več kot 200 predstav ali dogodkov, glamurozne, ekstravagantne, ekscentrične, razkošne, šušteče in šelesteče, da nas spominjajo na pravljice, s katerimi smo odraščali, ali presenetljivo minimalistične, preproste in vsakdanje, a prav tako domiselne, izvirne, zgovorne in brezčasne. Kostumografijo je povzdignil v visoko umetnost. Sodeloval je na več kot 30 samostojnih in skupinskih razstavah v tujini in doma; jeseni 2008 je v Narodnem muzeju Slovenije na razstavi Jesen, zima 2008/09 postavil na ogled 11 belih ekstravagantnih, fantazijskih skulptur iz soli, stekla in aluminija, križancev med ljudmi in žuželkami. Morda je manj znano, da ustvarja tudi delovne obleke, med drugim za hotel Union, hotel Lev in pogrebno podjetje Žale. Poleg tega se posveča oblikovanju dodatkov, kot so torbice in pokrivala.
A naj vas govorjenje o njegovi intuitivnosti ne zavede preveč. Hranitelj je profesionalec, perfekcionist, garač, predan in skrben preučevalec zgodovine in s posameznimi obdobji povezanega sloga oblačenja; s svojim delom tudi on izpričuje, da le vednost in védenje odpirata pot ustvarjanju in ustvarjalnosti. Seveda smo vam lahko le odškrnili vrata v njegov obsežni opus. Želela pa bi si, da bi tista njegova dela, ki so v resnici skulpture, tako kot vse vrhunske umetniške stvaritve postavili na ogled v muzej in obvarovali pred zobom časa.