Amazonska umetnost

Šaman nam je svetoval, naj opravimo daritev tobaka – tega imajo številne staroselske skupnosti za sveto rastlino. Tako naj bi pomirili duhove in si zagotovili varno vrnitev. Arheolog Carlos Castaño-Uribe je v kolumbijskem narodnem parku Serranía de Chiribiquete ob vznožju stene iz peščenjaka vsem udeležencem odprave razdelil debele cigare, kakršne v rokah igralcev pokra ne bi bile nič nenavadnega. Zavzeto smo puhali, da nas je ovil oblak dima, dlani smo položili na kamen in iskreno razkrili svoje namene. Za nameček je Castaño-Uribe izpihnil dim nad glavo vsakega izmed nas.
Šele nato se je raziskovalna odprava lahko začela.

Pridružil sem se skupinici, v kateri so bili še Castaño-Uribe, vodni biolog in raziskovalec National Geographica Fernando Trujillo ter nekaj kolumbijskih plezalcev in poznavalcev tropskih gozdov, ki naj bi poskrbeli, da se ne bi izgubili na brezpotjih za javnost zaprte divjine. Bili smo šele deveta odprava, ki je dobila dovoljenje za raziskovanje največjega kolumbijskega narodnega parka, z razglasitvijo katerega je vlada zavarovala slikovito pokrajino gostih deževnih gozdov, visokih mizastih gora oziroma tepuíjev in več kot 75.000 stenskih umetnin, ustvarjenih s krvavo rdečim hematitom, mineralom železovega oksida.

Želel sem si ogledati stenske poslikave – najstarodavnejše vizualne zapise, kar so jih našli v Ameriki. Na prepadne stene so prvi kronisti tamkajšnjega življenja naslikali živali, rastline, ljudi in geometrijske vzorce. Med najpogostejšimi motivi so jaguarji – številni z edinstvenimi vzorci črt ali rozet. Sem fotograf, a večinoma delam pod vodo. Zakaj sem se torej odločil za vzpone po gorah v odročnem deževnem gozdu?
Da bi videl podobe želv, kajmanov, anakond, rib. Te nazorne upodobitve vodnega življa pričajo o dolgih tisočletjih navzočnosti ljudi v Amazoniji, najveličastnejšem sladkovodnem ekosistemu na Zemlji. Med odpravo v Amazonijo, ki jo je pod pokroviteljstvom National Geographica in Rolexa pripravila pobuda Večni planet (Perpetual Planet), bom dve leti fotografiral to območje; reki bom sledil od andskega visokogorja do oceanskih širjav. Na začetku popotovanja sem si želel ustvariti čim podrobnejšo predstavo o skrivnostnih ljudeh iz pradavnine in njihovem doživljanju tega vodnega kraljestva.

Stenska poslikava, znana kot La Hojarasca (Odpadlo listje), prikazuje jaguarje, ki plenijo pake, in plavajoče piraje. V narodnem parku Chiribiquete so našli več kot 75.000 poslikav. Nekatere so stare 20.000 let, zato veljajo za najstarejšo znano skalno umetnost v Ameriki. Piktogrami prikazujejo živalstvo in rastlinstvo, ljudi in geometrijske vzorce. Pogosti motivi so jaguarji in vodne živali.

Šamani so verjetno slikali, da bi se sporazumevali z nadnaravnimi bitji, saj so želeli najti ravnovesje med ljudmi in naravo. Zgodbe pripovedujem, ker je treba razmerje med ljudmi in biotsko raznovrstnostjo Zemlje nujno vzpostaviti na novih izhodiščih. Edinstveno veličino vodnega sveta Amazonije ogrožajo jezovi, rudarstvo, čezmerni ribolov, onesnaževanje in podnebne spremembe.

Najbrž ne bomo nikoli z gotovostjo vedeli, kaj poslikave zares pomenijo, dokler ne bodo v osami živeči staroselci iz parka vzpostavili stika z zunanjim svetom. Čeprav ne poznam pomena poslikav, čutim globoko povezanost z njimi in šamanskimi umetniki. Prepričan sem, da so si zgodbe, ki jih pripovedujejo, med seboj podobne. Upam, da bodo moje fotografije prestale preizkus časa vsaj kanček tako dobro, kot so ga njihove poslikave.

Besedilo in fotografije: THOMAS PESCHAK