Arktična skrivnost
Nekaj stoletij je bil Severozahodni prehod komajda kaj več kot privid. Že John Cabot je v želji, da bi ga našel, leta 1497 in 1498 ladje usmeril v neznano, vendar mu je spodletelo. V ledenem severnem vodovju so ga iskali še Martin Frobisher, Henry Hudson in James Cook, toda zaman. Maja 1845 se je iskanja poti, ki naj bi med Atlantskim in Tihim oceanom vodila skozi arktično vodovje, lotil sloviti britanski raziskovalec in mornariški častnik sir John Franklin. S posadko 133 mož je na ukaz britanske admiralitete izplul s Temze z ogromnima ladjama Erebus in Terror, posebej opremljenima za polarno plovbo. To je bil začetek največje tragedije v zgodovini arktičnih raziskav. V teoriji je bilo videti, kot da odpravi prav nič ne manjka. Člani posadke so bili mladi, močni in prekaljeni mornarji. Ladji, prevlečeni z železom, sta se kar bliskali od najnovejše viktorijanske tehnologije – na njiju je bilo vse od parnih strojev do ogrevane vode in zgodnje kamere za dagerotipijo. Nanju so vkrcali več kot za tri leta hrane in pijače, pa tudi lajni in knjižnico z 2900 knjigami.
Kliknite na sliko za povečavo.
A ta dva mala svetova na vodi vseeno nista bila kos zamrznjenemu Severnemu ledenemu morju. Odprava je na ukaz admiralitete odplula do enega najzahrbtnejših z ledom zatrpanih kotičkov skrajnega severa. Septembra 1846 sta ladji že tičali v primežu morskega ledu severozahodno od Otoka kralja Viljema. Vsaj leto in pol sta ostali ujeti v neusmiljenem polarnem mrazu. Aprila 1848 je bilo mrtvih že 24 mož, med njimi tudi Franklin, preostali so ladji zapustili. Novi poveljnik odprave Francis Crozier je v skopem sporočilu, ki ga je zatlačil v kup kamenja na Otoku kralja Viljema, zapisal, da se skupaj z drugimi peš odpravlja proti reki Back. Morda so si tam obetali boljši ulov ali pa so upali, da bodo več kot 1000 kilometrov stran naleteli na kako postojanko trgovcev s krznom.
To je zadnje znano Crozierovo sporočilo zunanjemu svetu. (Več kot pol stoletja pozneje, leta 1906, je norveški raziskovalec Roald Amundsen postal prvi človek, ki mu je uspelo prepluti zahrbtni Severozahodni prehod.) Skupine iskalcev so še več let po spodleteli Franklinovi odpravi prečesavale tamkajšnje obale v upanju, da bodo našle preživele. Ko je upanje ugasnilo, so iskali le še sledi, na podlagi katerih bi lahko sklepali o usodi odprave. Našli so nekaj zapuščenih taborov, kosti mrtvih ljudi in več sto predmetov, ki so pripadali izginulim možem. Med njimi so bili koščki bombažnih srajc in srebrne desertne žličke. Inuitski lovci so se spominjali, da so videli sestradane člane posadke, ki so po ledu vlekli težke sani, pozneje pa so našli tudi znamenja, ki so kazala na kanibalizem. Britanska javnost jim je le nerada verjela. Za zadnje dneve Franklinove odprave je še naprej veljalo veliko zanimanje, okoli nje so se spletle številne legende.
Terror, eno od obeh ladij nesrečne Franklinove odprave, so leta 2016 odkrili v bližini Otoka kralja Viljema v Kanadskem arktičnem arhipelagu. Na fotografiji je manjši čoln za odprave, ki je potonil skupaj z ladjo in počiva na morskem dnu nedaleč od nje.
Foto: Thierry Boyer, Parks Canada
Nato so raziskovalci leta 2014 v razmeroma plitvi vodi južno od Otoka kralja Viljema odkrili ladjo Erebus, bila je skoraj natanko tam, kamor jo je umestil zgodovinski spomin Inuitov. Dve leti pozneje so odkrili še kraj, kjer je končala ladja Terror – na dnu velikega zaliva, kamor so raziskovalci prišli pod vodstvom Sammyja Kogvika, pripadnika posebne enote kanadskih rangerjev iz vrst Inuitov. Po besedah Ryana Harrisa, arheologa iz kanadske vladne agencije Parks Canada, je ladja Terror tako dobro ohranjena, da spominja na ladjo duhov: “Tisto, kar se utegne skrivati v njej, je onstran meja domišljije.”
Neka druga raziskovalna skupina, ki jo je podprla vlada kanadskega ozemlja Nunavut, zdaj preučuje še druge pomembne sledi, najdene na kopnem. Znanstveniki, vodi jih Douglas Stenton, arheolog z Univerze v Waterlooju v Ontariu, mapirajo kraje, na katerih so člani Franklinove posadke postavljali šotore, jedli ter se stiskali pod odejami in medvedjimi kožami. Stenton s sodelavci preučuje te lokacije in analizira človeške ostanke in predmete, najdene na njih, v upanju, da bo lahko postregel z novimi spoznanji o zadnjih tragičnih dnevih odprave.