Avstralijo pesti suša

Podnebje ga je pustilo na cedilu. V poltovornjaku, parkiranem ob robu ceste nekje v jugovzhodni Avstraliji, sedi mož in razmišlja o tem, kako mu je suša uničila življenje. Posledice suše so vidne na vsakem koraku in se kažejo na najrazličnejše načine. Dovolj zgovoren je že pogled iz parkiranega vozila – takoj za poltovornjakom moževe krave molznice mulijo obcestno travo. Vse so zdrave, vendar jih je le še 70. Pred petimi leti jih je imel skoraj 500. Krave se pasejo ob javni cesti. “To ni čisto po predpisih,” prizna mož. Toda ali sploh še ima kakšno drugo možnost? Na njegovi kmetiji trave ni več. Zemlja se je spremenila v polpuščavo in že najrahlejša sapica dvigne oblak prahu. Ne more si več privoščiti nakupa žita, da bi z njim nahranil živino; to je drugi dokaz njegove stiske, vidne tudi iz stanja na bančnem računu, ki mu ga kaže prenosnik na armaturni plošči pred njim. Možu, ki ni bil nikoli bogat, a tudi reven ne, se je nabralo za več sto tisoč evrov dolga. Krave, ki jih gleda skozi vetrobransko steklo, so vse, kar mu je ostalo. Dvainpetdesetletni Malcolm Adlington se že 36 let ukvarja z mlečno živinorejo. Navajen je vstajanja ob petih, ko je čas za prvo molžo. Še ne tako davno se je Adlington veselil dogodka, ki mu pravijo obhod po mlečni kmetiji. Uradniki za kmetijstvo v njegovi zvezni državi so za lokalne mlečne živinorejce pripravljali oglede zglednih kmetij – pogosto so za ogled izbrali prav Adlingtonovo majhno, a uspešno kmetijo v bližini Barhama v Novem Južnem Walesu. Kmetje so si ogledovali njegove rejene, z žitom pitane telice. Spraševali so ga o bujnih travnikih – o tem, katera semena uporablja in kako gnoji – in Adlington jim je prav rad postregel s podatki, saj je vedel, da bodo tudi oni nekoč enako darežljivi s pojasnili, če bo treba. Mož je lahko prosto eksperimentiral in brez zadržkov razkrival postopke, ki jih je uporabljal pri kmetovanju, v tihem prepričanju, da bosta njegovo trdo delo in iznajdljivost obrodila sadove.

“To,” danes pripoveduje Adlington, “je bilo pred začetkom suše.” Pred desetimi leti je bilo na Adlingtonovi kmetiji dela za pet ljudi. “Zdaj sva samo še žena in jaz,” pravi. “Zadnja tri leta smo tako rekoč brez vode. To nas ubija.”