Barok v Sloveniji

Barok, umetnostno obdobje 17. in 18. stoletja, je močno zaznamoval območje, ki je danes ozemlje Republike Slovenije, in pomembno vplival na razvoj slovenske kulturne identitete. Prav v tistem času so se zgodili odločilni premiki v likovni umetnosti, književnosti, glasbi in arhitekturi. Slovenski kulturni prostor tako še danes bogatijo baročne zasnove mest s slikovitimi palačami, dvorci in sakralno arhitekturo. Večina slovenskih cerkva na podeželju ohranja baročno podobo. Tudi zaradi odnosa odgovornih lastnikov – varuhov naše kulturne dediščine – do takratne umetnosti in kulture je bolj ali manj ohranjenih veliko baročnih oltarjev, poslikav in druge opreme tedanjih cerkvenih in zasebnih prostorov. K temu, da baročna umetnost živi še danes, prispevajo tudi tisti, ki skrbijo zanjo daleč od oči javnosti: konservatorji – restavratorji.

Konservatorsko-restavratorska stroka sodi med ključne discipline dediščinskih znanosti, saj omogoča dolgoročno ohranjanje kulturne dediščine na podlagi skrbnega preučevanja in zaščite. Čeprav je to javnosti pogosto neznano in skrito področje, pa je hkrati pomemben člen v verigi podpornih oddelkov v galerijah in muzejih. Kot strokovnjaki iz ozadja smo restavratorji nevidni varuhi dediščine, brez katerih bi bila številna umetniška dela danes že izgubljena. Pri snovanju razstav sodelujemo le posredno, zato nas obiskovalci redko povezujejo z vidno platjo galerijskega dogajanja. Večina našega dela je opravljena za zaprtimi vrati – v posebnih prostorih, ateljejih, kjer potekajo konservatorsko-restavratorski posegi.

V konservatorsko-restavratorskih ateljejih je vsak poseg na umetnini hkrati potovanje v preteklost in skrbno načrtovano dejanje v sedanjosti. V zadnjem obdobju priprav na razstavo je šlo pri večini našega dela za odstranjevanje površinskih nečistoč – naloga se morda zdi preprosta, a so pri njej potrebni izjemna previdnost, natančnost in poznavanje materialov. Umetnine, prinesene iz cerkva, so zaradi večstoletne izpostavljenosti dimu sveč, kadil in prahu pogosto prekrite s trdoživo plastjo umazanije, ki zastira njihov resnični sijaj.

Kar nekaj umetnin, ki smo jih pripeljali v galerijo, je bilo aktivno okuženih z žuželkami ali plesnimi. Pri takšnih okužbah je treba še posebej paziti, da ne pridejo v stik z drugimi umetninami, saj to pomeni, da tvegamo prenos okužbe na celotno zbirko, kar bi vodilo do nepopravljive škode za našo kulturno dediščino.

V ospredju ni popolnost, temveč spoštovanje. Vsak sloj, vsaka odločitev, vsak poseg odraža prizadevanje, da bi umetnino ohranili kot verodostojno zgodbo preteklosti. Smo tihi varuhi, a umetnost govori sama zase – čista, spoštovana in živa. Prav to je tisto, kar nas žene naprej.

Preberite celoten članek v reviji National Geographic.