Za alpiniste moje generacije so bile Alpe najpomembnejša preizkušnja na poti do najvišjega gorstva sveta, Himalaje. Po plezalnih vzponih v slovenskih Alpah, ki so bile začetek te dolge poti, smo kmalu začeli plezati v Dolomitih sosodnje Italije, potem pa še v Centralnih Alpah Švice in Framncije. Brez izkušenj in preizkušenj, ki smo jih doživeli on preživeli v Alpah, nam v Himalaji ne bi uspelo.

Vendar pa Alpe za nas niso bile le zadnja stopnica pred Himalajo. Bile so spoštovanja vreden svet, v katerem si prišel v stik z vso razsežnostjo nedotaknjene narave, z njeno divjo lepoto, s tišino in samoto, z njeno nevarnostjo in mogočnostjo, ki ti je pokazala, kje so tvoje meje. Težko si predstavljam šolo za življenje, ki bi bila boljša kot šola, ki so mi jo dale gore. Vsaka pustolovščina, ko sem se moral z lastnimi močmi in znanjem gibati v tem veličastnem in zahtevnem okolju, je bila zame pomembna izkušnja, ki mi je utrjevala samozavest in me delala močnejšega. Danes po številnih odpravah v najrazličnejša gorstva sveta, sem na Alpe še vedno navezan tako kot na začetku svoje gorniške poti.

“Ni videti, da bi turistično industrijo kaj prida skrbelo, kaj sploh sodi v avtentično gorsko krajino ter koliko ljudi in dejavnosti še lahko tak prostor prenese, preden se spremeni v višinski Gardaland, višinsko zabavišče in adrenalinski park.”