Bleščeči “mračni vek”
Nomadska ljudstva so do nas prinesla predmete, narejene celo po zgledih iz daljne Kitajske. Takšna so na primer “nomadska” ogledala okrogle oblike s premerom približno pet centimetrov.
Narejena so iz “belega brona”, bakrove zlitine z visoko vsebnostjo kositra, ki z glajenjem omogoči odsev. Zadnja stran je okrašena z radialnimi rebri, ki oblikujejo prekate s pikami ali zvezdast okras. Diskasta oblika in okras najverjetneje predstavljata sonce. Navadno imajo na sredini hrbtne strani ušesce, skozi katero je bil vdet trak za privezovanje. V Sloveniji so bila odkrita na več najdiščih, kot pridatek v grobu v Lajhu v Kranju, kot posamezne najdbe pa na Puštalu nad Trnjem pri Škofji Loki, na Tinju nad Loko pri Žusmu in na Sv. Jakobu nad Potočami. Pripadniki nomadskih ljudstev so ogledala uporabljali pri lepotičenju in urejanju, morda pa so bila zanje, tako kot za Kitajce, tudi simbolni ali apotropejski, magični predmeti.
Ogledala so namreč za Kitajce zaradi možnosti odbleska sončnega sija in odseva podob v kovini simbolno predstavljala predmete, ki iluminirajo, omogočajo jasnost in razodevajo pravo naravo stvari. Pridana v grob pa naj bi umrlemu osvetljevala neznano in temačno pot v onstranstvo. V nemirnih časih prve polovice 5. stoletja je romansko prebivalstvo zapustilo večino mest v nižinah. Ustvarilo je nova, samozadostna naselja na dobro zavarovanih krajih, ki so zagotavljali varnost in nadzor nad komunikacijami.
Pozlačene zaponke z granati, uvoženimi iz Indije, so značilne za germansko žensko nošo v 5. in 6. stoletju. Levo: zlat obesek z monogramom, ki ponazarja Kristusa na križu.
Romanke so se kljub težjemu življenju in odmaknjenosti od velikih središč rade ozaljšale z nakitom. Iz pridatkov v njihovih grobovih vemo, da so obdržale vse priljubljene vrste nakita iz poznorimskega časa, predvsem so bili priljubljeni uhani s kocko, poliedrom ali stekleno jagodo, ogrlice iz steklenih in jantarnih jagod, tradicionalno oblikovane zaponke v obliki živali, kot so petelin, konj ali pes, ter prstani in bronaste ali železne zapestnice z odebeljenimi konci. Pomemben lepotni dodatek Romank so bile tudi umetelno izdelane lasne igle, ki so jim omogočale pester in raznolik nabor pričesk. Verjetno po istih trgovskih poteh, kot so na odročne kraje Zasavja, Štajerske, Gorenjske in Posočja iz Male Azije, s Cipra ali Bližnjega vzhoda prihajale amfore z vinom in oljčnim oljem, je prihajal tudi razkošen zlat ali srebrn nakit, izdelan v zgodnjebizantinskih zlatarskih delavnicah. V 6. stoletju so bili posebej priljubljeni uhani z zvezdasto oblikovano košarico, izdelani v tehniki granulacije in filigrana.
Domači obrtniki so za manj premožne izdelovali imitacije v bronu. V življenju teh romanskih skupnosti v višinskih naselbinah je imela pomembno vlogo krščanska vera. To je razvidno že iz tlorisa naselij, saj so vsa narejena po podobnem načrtu: ena ali več preprostih zgodnjekrščanskih cerkva zavzemajo osrednje mesto v naselbinah. Bolje raziskane so Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici, Tonovcov grad pri Kobaridu in Rifnik pri Šentjurju. Tudi nakit kaže, da je bilo izkazovanje pripadnosti krščanski veri z drobnimi osebnimi predmeti pomemben del identitete teh prebivalcev. Med priljubljenejšimi na območju severnega Jadrana in jugovzhodnih Alp so bile bronaste zaponke v obliki križa, na slovenskem ozemlju pa tudi v obliki križa s koničastimi zaključki krakov. Posebno mesto imajo živalske zaponke v obliki golobice ali goloba.
Golobica pregovorno velja za čisto žival, zato je bila na začetku krščanstva simbol oziroma atribut Svetega duha. Pozneje, v 5. in 6. stoletju, pa je lahko simbolizirala tudi Noeta, Devico Marijo, samo cerkev, posameznikovo dušo, ponižnost in čistost ter druge človekove kreposti.