Srednji krak (Middle Fork) reke Salmon ni le reka, je predvsem živahna podoba igrive vode. Bobni, poskakuje in se prekopicuje skoraj 170 kilometrov daleč skozi najobsežnejše sklenjeno območje divjine na območju 48 zveznih držav, 950.000 hektarov veliko zavarovano območje Frank Church–River of No Return. Poimenovali so ga po neokrnjeni soteski reke Salmon in senatorju iz zvezne države Idaho, ki je poskrbel, da je ostala takšna tudi večina obsežnega porečja te reke. Njenega toka ne prekinjajo jezovi. Ob njenih bregovih ni cest. Po svojem kanjonu poplesuje prav tako kot pred 10.000 leti, ko so se umaknili ledeniki – spomladi je divji hudournik, ki ruva drevje, pozno poleti pohlevna kristalno čista rečica. Danes ponuja reka eno najpristnejših in najčudovitejših doživetij na divjih vodah ZDA in vsako leto pritegne na tisoče obiskovalcev. A pred 60 leti je bila njena prihodnost – in prihodnost stotin drugih rek v državi – videti popolnoma drugačna. Večino 20. stoletja je bila zvezna vlada odločena, da bo zajezila tako rekoč vsako večjo reko, jo obvladala in izkoristila za pridobivanje električne energije, umetno namakanje, plovbo, oskrbo z vodo in varovanje pred poplavami. Zajezitvena norija je bila zlasti neizprosna na sušnem zahodu države, kjer so nameravali potopiti celo Veliki kanjon Kolorada. Inženirske enote ameriške kopenske vojske so zgolj na Srednjem kraku reke Salmon določile pet možnih mest za zajezitev. Če dva brata ne bi pomagala zaustaviti betonske plime, bi se reka spremenila v niz zajezitvenih jezer.