Marjan Artnak je letnik 1958 in je rojeni Kočevar. Pred odhodom v vojsko, leta 1976, se je nekajkrat povzpel na Mestni vrh in si ogledoval rojstni kraj. Na njegovem severnem obrobju, kjer so zapirali rudnik in ugašali črpalke, so na dnu jame odprtega kopa nastajali trije ali štirje majhni bajerčki. Ko se je čez nekaj več kot leto dni vrnil iz JLA, je bilo tam jezero, okoli njega pa pokrajina, kot bi jo prenesli z Lune.

Artnak je po poklicu lesar, natančneje lesarski tehnik, ki mu je do višješolske izobrazbe zmanjkalo za šest izpitov energije. “Vmes je prišla hiša … ,” pojasnjuje, se nasmehne in doda: “… pa lenoba.” Najprej je bil zaposlen pri Liku, kot pač vsi kočevski lesarji, bil je tehnolog na oddelku za investicije, zdaj ima že nekaj časa svoje podjetje za trgovanje z lesom. “Mi je šlo že bolje, ampak drugače tudi ne more biti, ko je vsa slovenska lesarska industrija zaradi krize na četrtini svojih zmogljivosti,” odgovori, ko ga povprašam po zdravju panoge.

Njegov konjiček je fotografija. Zanimala ga je od nekdaj, se pa spomni, kdaj ga je zares zgrabila. V srednji šoli je zbiral denar za nakup povečevalnika v znani trgovini s fotografskim materialom v Ljubljani. In kdor si je v tisti trgovini kupil fotoaparat ali povečevalnik, je z njim dobil tudi kupon za fotografski tečaj pri Vlastji Simončiču, eminenci slovenske fotografije. Zaradi njega je odtlej hodil po svetu, kot da ima zmeraj s seboj fotoaparat. Največkrat in najraje fotografira naravo. Lani je recimo fotografiral 28 različnih medvedov, a je bil na koncu sezone jezen nase, ker ni bilo iz tega niti enega samega pametnega posnetka, je pa zaradi medvedov zapostavil druge reči.