Za Gilo sem izvedel nekega poletja, ko sem bil kot otrok na počitnicah pri starih starših v Koloradu. Razširila se je novica, da je neki kaznjenec pobegnil iz zapora. Sosed rančar je domneval, da se bo ta moški odpravil proti jugu, v divjino Gila. “To je dežela Apačev, kjer se je rodil Geronimo,” mi je rekel. Opisal jo je kot težko dostopno pokrajino, neskončen labirint gorskih hrbtov in kanjonov, kjer živijo pošastno velike pume. “Če je v Gili, ga ne bodo nikoli našli.”

Ko je pandemija covid-19 leta 2020 preplavila planet, sem veliko razmišljal o divjini. Vsi smo postali ujetniki v svojih mestih in nekateri smo bežali iz civilizacije, da bi se vrnili v svoj prvotni dom, v divjino. Spomnil sem se na pobeglega kaznjenca. Mu je uspelo priti v Gilo? Ga je požrla puma? Ali pa je nekako preživel in zdaj kot osivel puščavnik preživlja dni brez zadnjih novic o tem, kako kmalu bo napočil konec sveta?

Tako sem prišel do Joeja Saenza, ki vodi pohode v osrčje Gile. Poklical sem ga in mu povedal, da si želim ogledati območje, ki je v otroštvu burilo mojo domišljijo in opredelilo sodobno pojmovanje divjine. Nekaj trenutkov je bilo vse tiho. Nazadnje je odgovoril v svojem pozornem, premišljenem slogu. Sezona se je že nagibala h koncu, vendar bi morda lahko sredi novembra “stisnila” še zadnji pohod, preden sneg prekrije gorske prelaze.