Doma v gorah
Ko sem šel leta 1999 prvič na pohod po Karakorumu v Pakistanu, je to območje leto za letom privabljalo številne turiste. Še posebno me je pritegnil Gojal.
Gojalske vasi so ugnezdene pod vršaci v bližini meje s Kitajsko in Afganistanom, v njih pa živi približno 20.000 ljudi. Ti so izmaeliti, privrženci zmerne veje islama pod vodstvom Age Khana, in Vahanci, ljudstvo perzijskega izvora. Od “grozljivega napada 11. septembra”, kot je dejal naš tamkajšnji vodnik Karim Jan, zaide tja le še malo turistov. Godžale je tako kot druge Pakistance prizadelo povezovanje njihove države s terorizmom in nasiljem in številni ne vedo, kako bi to spremenili. Gojal sem v naslednjih letih še večkrat obiskal, minulo poletje tudi z družino, in to, kar sem videl tam, je v popolnem nasprotju z njegovim neslavnim slovesom. Upam, da bo mojim fotografijam in besedam uspelo dodati nov odtenek k razumevanju tega delca sveta.
Izmaeliti, ki so obkroženi z ledeniki in golimi gorami, so dolgo živeli v sorazmerni osami. Zdaj pa je z novimi izumi in napredkom vdrl k njim zunanji svet. Po posodobljeni karakorumski avtocesti, ki je nadomestila prejšnjo cesto, primerno le za džipe in vozila na štirikolesni pogon, se zdaj vozijo obiskovalci iz južnih pakistanskih mest. Mladeniči in mladenke iz vasi hodijo v šole v mesto, kot jih spodbuja imam. Med poletnimi počitnicami se vračajo, oblečeni po zadnji modi. Lani sem obiskal skupino mladeničev v vasi Pasu in nekateri so nosili majice s kratkimi rokavi priznanih znamk in kavbojke, imeli pristriženo bradico in lase, spete v čop; drugi so bili oblečeni v tradicionalne bele hlače in dolgo srajco. Eden od njih, Sajid Alvi, mi je razburjeno pripovedoval, da bo kmalu odšel na Švedsko, kjer je dobil štipendijo za doktorski študij: “Razvijal bom nove materiale, ki se uporabljajo v aeronavtiki in astronavtiki!” A priložnosti zunaj vasi si ne iščejo le mladeniči, je dejal. Pokazal je na mladenke, ki so v bližini igrale odbojko, in rekel: “Vse se šolajo in večina govori vsaj štiri jezike.” Navedel je tamkajšnje reklo, ki pravi: “Če si družina ne more privoščiti, da bi poslala v šolo oba, sina in hčer, naj se šola hči.” Esar Ali se je strinjal, da spremembe v življenju vasi “bolj ko ne izvirajo iz izobraževanja … 
A tudi iz tega,” je dejal in pokazal na telefon. Pametni telefoni in mobilna podatkovna omrežja vplivajo na vsakdanje življenje in stare šege – na dvorjenje, denimo. Ko je Ali pripovedoval, kje je prvič srečal bodočo ženo Shayno, je pripomnil: “Tam je prav spodoben signal 2G.” Do nedavna so se starši dogovarjali o porokah in parček je imel pred sklenitvijo zakona kaj malo stikov. Ali pa je dejal, da “sta si s Shayno začela pošiljati sporočila in počasi ustvarila medsebojni odnos”, potem pa prosila starše, ali se smeta poročiti. “Po našem izročilu je to, da si z nekom, sveto … S telefonom ali brez njega moramo to izročilo ohranjati pri življenju,” je dejal. Med obiskom Gojala sem se z družino udeležil poročnega slavja. Moja mala sinova sta se na tekmi pridružila igralcem kriketa. Z ženo so naju povabili zraven, ko so snemali selfi z nevesto in njenimi prijatelji. Gojal je odločno vstopil v sodobni svet, vendar ohranja šege in navade ter moč, da navdihuje.