dr. Lilijana Kornhauser Cerar

Mednarodno uveljavljeni pediatrinji je bil poklic, kot se reče, položen v zibko. Njen oče, dr. Pavle Kornhauser, je v Kliničnem centru v Ljubljani ustanovil in vodil prvo enoto za intenzivno terapijo otrok v nekdanji Jugoslaviji.

Po podatkih Unicefa spada Slovenija v sam svetovni vrh po preživetju novorojenčkov. Do dopolnjenega prvega meseca umre le eden od 769 živorojenih otrok. Višja stopnja preživetja je le na Japonskem, Islandiji, v Singapurju in na Finskem. Od začetka 90. let do danes se je število smrti otrok do dopolnjenega prvega leta pri nas zmanjšalo za štirikrat; ves čas je bilo pod evropskim poprečjem, zadnja leta je podobno nizko kot v skandinavskih državah.

Skrb za prezgodaj rojene otroke – takih je v Sloveniji kar 10 odstotkov – je pri tem zelo pomembna. Med njimi je vsako leto več kot 200 novorojenčkov, ki ob rojstvu tehtajo manj kakor poldrugi kilogram. O tem smo se pogovarjali z dr. Lilijano Kornhauser Cerar, vodjo Službe za neonatologijo na Ginekološki kliniki v Ljubljani, kjer poteka intenzivno delo s prezgodaj rojenimi otroki. Njeno delo je zelo cenjeno tudi v tujini. Leta 2017 je bila zaradi raziskovalnih dosežkov in kliničnega dela z novorojenčki izbrana za članico Svetovne akademije za perinatalno medicino.

Stopnja umrljivosti novorojenčkov v ZDA je za razviti svet nenavadno visoka. Kako lahko pojasnimo, da je pri nas, kjer so razmere v smislu bogastva družbe precej drugačne, skrb za novorojenčke, ravno nasprotno kot v ZDA, tako uspešna?
Z ZDA se res težko primerjamo, saj imamo povsem drugačno organizacijo zdravstva. To je pri nas vsaj za nosečnice in otroke izključno javno in brezplačno, zlahka dostopno in po tradiciji zelo dobro organizirano. Drugačen je tudi socialni vidik, razmeroma dobro je poskrbljeno celo za “obrobne” skupine ljudi. Razlika je poleg tega verjetno v ozaveščenosti žensk, še zlasti, ko gre za nosečnost, porod in otroka. Slovenija pa ima pri oskrbi najbolj nezrelih novorojenčkov že več kot 30 let še eno prednost – centralizacijo s t. i. transportom in utero. To pomeni, da nosečnico, ki jo ogroža zelo prezgodnji porod ali njena bolezen, premestimo iz manjše porodnišnice v terciarni center, ki ima znanje in opremo za oskrbo najhuje bolnih žensk in novorojenčkov.

O slovenskem zdravstvu je v javnosti slišati veliko slabega, področje, na katerem delujete vi, pa spada med zelo uspešna. Denar torej ni vse?
Žal nekaj slabih, pogosto medijsko prenapihnjenih zgodb res zmanjša ugled celotnega zdravstva, veliko številnejše uspešne zgodbe pa ostanejo po krivici prezrte. Denar je seveda zelo pomemben, saj so že same aparature, predvsem sodobni inkubatorji, izjemno drage, še zdaleč pa to ni vse. Naša uspešnost pri oskrbi novorojenčkov ima veliko temeljev. Pomembna sta že delo in vizija mojih predhodnikov, ne le v neonatologiji, ampak tudi v ginekologiji in porodništvu. Drugi pomembni temelj za dobre rezultate je usklajeno delo skupine, ki ima ustrezno znanje, urejene delovne razmere ter zlasti veselje za klinično, raziskovalno in izobraževalno delo in je temu predana. Posameznik nikoli ni odločilen za uspeh stroke, četudi si ga nekateri kdaj radi pripišejo.

Katere bolezni in zdravstveni zapleti nasploh grozijo prezgodaj rojenim otrokom takoj po rojstvu in v najzgodnejšem obdobju življenja?
Bolj zgodaj ko je otrok rojen, bolj nezreli in ranljivi so vsi njegovi organi. Takoj po rojstvu ga ogroža nezrelost dihal – pljuča so izpolnjena s tekočino, pljučnih mešičkov je še zelo malo, premalo je t. i. surfaktanta, tekočine, ki zmanjša površinsko napetost in naredi pljuča raztegljivejša, tudi pljučne žile ostajajo stisnjene. Novorojenček zato ne zadiha ali pa kaže znake dihalnega napora in postaja moder. Zaradi nezadostno razvitega imunskega sistema so lahko nevarne tudi različne okužbe.

Kako pa jih preprečujete?
Na prvem mestu je preprečevanje prenosa mikrobov prek rok z umivanjem in razkuževanjem; na našem oddelku v ta namen alkohol res “teče v potokih”. Pozorni smo tudi na razkuževanje otrokove okolice, zlasti inkubatorja – pri najbolj nezrelih novorojenčkih ga vsakih nekaj dni zamenjamo z drugim, uporabljenega pa razstavimo na najmanjše dele in razkužimo, šele potem je pripravljen za ponovno rabo. Pomembno je tudi, da otroka poselijo “dobre” bakterije, ki ne povzročajo bolezni in katerih vir je predvsem mama.

To dosežemo s hranjenjem z materinim mlekom in s kožnim stikom med mamo in novorojenčkom. Če je le mogoče, otroka neposredno po rojstvu vsaj za nekaj minut položimo na mamine prsi, pozneje pa se vsak dan po nekaj ur gol “kengurujčka” pri mami ali očetu. Ker so raziskave dokazale, da dodatek probiotikov v mleku zmanjša tveganje za kasno bakterijsko okužbo, jih tudi mi dajemo našim nedonošenčkom, še zlasti, kadar niso hranjeni z maminim mlekom. Zelo strogi smo pri rabi antibiotikov.

Predpišemo jih le ob dokazani okužbi in za čim krajši čas, pri tem pa poskušamo izbrati antibiotike z ozkim spektrom delovanja. Ti ne pobijejo “vsega živega”, ampak so usmerjeni na povzročitelje, ki smo jih osamili pri otroku. V sezoni okužb dihal so naša sicer zelo odprta vrata zaprta za obiskovalce, dobrodošli so le zdravi starši.