Dve mesti, dve Evropi

Mesti Berlin in Atene bi si lahko predstavljali kot tipična pola evrope – prvo severno, sivo, celinsko, bogato; drugo na obalah Egejskega morja, z bugenvilijami po vrtovih in s pomarančami, visečimi z dreves na ulice.

Toda ne eno ne drugo ne ustrezata povsem predstavam. V germanski prestolnici kar brenči od prekipevajoče pokomunistične svobode, zaradi slovesa vihrave plešoče prestolnice Evrope se bujno razcveta. Starodavno glavno mesto Grčije, ki sije v blesku Egejskega morja, pa se mora izkopati iz hude evrske krize zadnjih let v vsaj približno zdravo stanje – oziroma se rešiti razmer, ki so krizo povzročile. V Berlinu sije sonce, nad Atenami še vedno visijo tesnobno težki oblaki. Prestolnici se v marsičem razlikujeta od pričakovanega:
Atene so sklerotične, napete, obtičale, z zgolj nejasnim obetom prihodnosti, Berlin pa je sproščen, postavtoritaren, najbolj odprto in dovzetno evropsko mesto, ki ga, če sploh kaj, težijo zgolj tegobe, ki jih prinaša uspeh – in je malone brezskrben glede prihodnosti. Ti mesti, alfa in omega sodobne Evrope, povezuje skupna usoda. Povezuje ju projekt velike Evropske unije (EU), zamišljen kot poprava strahot in škode zaradi Hitlerjevega holokavsta in vojne ter kot zedinjenje celine, ki že 60 let teži k povezovanju in širjenju. Toda med 19 državami, ki zdaj sodijo v evroobmočje, so velike razlike. Imajo skupno valuto – evro – po davčni politiki in javnih financah pa se precej razlikujejo.

V Atenah se zdijo zdajšnje tegobe neznosno težke. Amalia Zepu, antropologinja in filmarka, ki si utrjuje sloves na položaju podžupanje za civilno družbo, pripoveduje o “popolnem razočaranju nad celotno politično ureditvijo, o občutku nemoči, ker se odloča tako daleč stran od tam, kjer živiš. Čemu bi sploh volil? Zakaj neki?” V Atenah se z volitvami še vedno na veliko manipulira. Kandidati za sedeže v mestnem svetu ali parlamentu zmagajo le, če se kako dogovorijo z vodji neformalnih mrež, ki nadzirajo volitve. Sklepajo se kupčije. Duhovniki ponujajo svoja občestva. Možje, ki vodijo tržnice na prostem, pridobivajo glasove branjevk in branjevcev. Velike količine volilnih lističev so vselej že vnaprej izpolnjene z imenom izbranega kandidata. “Če vse to zavrnem,” mi je dejala ena izmed kandidatk na krajevnih volitvah, “mi porečejo: ‘Dragica, tako pač je. Odrasti že vendar.’” “V Grčiji je tako od vekomaj,” mi je razlagala Amalia. “Tu deluje vaška sorodstvena mreža in to je najbolj človeško. Grška država je vselej delovala tako – odvisno od poznanstev.

Saj vedno potrebuješ koga, ki ti bo pomagal iz težav, ko se boš znašel v njih.” Vsi poznajo zgodbe o krizi in korupciji, o splošno razširjenem izogibanju davkom, o zdravnikih, ki jih zalotijo, ko goljufajo zdravstveni sistem in si neupravičeno prisvajajo do 35 odstotkov sredstev, predvidenih za zdravila na recept. Podlaga te kulture korupcije so ostanki mreže poznanstev, globljega zaupanja v medčloveške stike kakor v ustreznost institucij – ali sposobnost birokracije, da bi delovala pravično. “V Berlinu,” mi je skozi cigaretni dim dejal pesnik in novinar Kostas Kanavuris, ko sva sedela in klepetala v atenskem lokalu, “se ima vsak za Berlinčana – kdorkoli že je, od koderkoli že prihaja, kolikor dolgo je že tam. V Atenah pa se nima nikoli nihče zares za Atenčana. V tem je razlika.

V Berlinu vsi privzamejo pripadnost mestu. V Atenah ima vsak v mislih vas, iz katere prihaja. In kako bo preživel v mestu, v katerem se ne počuti zares doma.” To sta nasprotni si skrajnosti: avtoritativno mesto, ki gostoljubno sprejme vsakega – mesto osebnih zvez in poznanstev, kjer na vsaki ulici vladata strah in tesnoba.

V svetovnifinančni krizi, ki se je začela leta 2008, so se pokazale naravne razpoke v evropski celini, globoke gospodarske in kulturne razlike med severom in jugom. Nemci, ki zaslužijo v povprečju 50 odstotkov več kot Grki in imajo desetkrat tolikšen bruto domači proizvod (BDP), so bili neizogibno potisnjeni v vlogo voditeljev, v Grčiji pa je kriza naplavila na površje težave, ki so se kuhale že desetletja.