Fosili z naših najdišč

Če predstavljamo slovenske fosile, gotovo ne moremo mimo nekaterih “znamenitih” ostankov. Med njimi med prvimi pride na misel eno najbolje ohranjenih in prepoznavnih okostij – neveljski mamut.

To je fosil, ki ga pozna sleherni Slovenec, saj nanj opozarja logotip Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Zgodba o izkopavanju, prepariranju in raziskovanju tega fosila se bere kot napeta detektivka. Še toliko zanimivejša je, ker so ohranjeni številni izvirni zapisi Frana Kosa (1885–1956), sicer prvega kustosa v nekdanjem “prirodopisnem oddelku”.

“Neki Kamničan je imel tam košaro in v njej polno fosilnih ostankov, in sicer: veliko pogačico, nekaj polomljenih reber, nekaj vretenc in še nekaj zdrobljenih kosti. Vse iz najdišča ob Nevljici. Gosti so si stvar ogledovali,” piše Kos v enem izmed poročil in opozarja na “nočne” obiskovalce najdišča pri Nevljah tiste marčne dni leta 1938.

Kljub nekaj podobnim dogodivščinam je danes edinstveni paleontološki eksponat varno shranjen v depojih, njegova replika pa navdušuje obiskovalce muzeja. Marsikomu se zdijo fosili zelo skrivnostni in se ob besedah, da jih je mogoče najti oziroma opazovati tako rekoč povsod po Sloveniji, le začudi.

A to ni pretiravanje, saj fosili niso zgolj velika okostja dinozavrov ali ledenodobnih sesalcev, kot je mamut. So tudi drobceni, mikroskopsko majhni ostanki, ki postanejo vidni šele, ko jih pogledamo s povečevalnim steklom ali mikroskopom.

Zbiranje fosilov, takšnih majhnih in velikih, je danes domena paleontologov, med katere sodita tudi dr. Bogdan Jurkovšek in dr. Tea Kolar Jurkovšek, sicer avtorja več poljudnih knjig o slovenskih fosilih. Njuna paleontološka zbirka premore marsikateri primerek edinstvenih fosilov, med katerimi gotovo izstopajo kredne ribe s Krasa, tudi z nekaterih novih najdišč. Ta del Slovenije ju je pritegnil najprej po poklicni plati, za zanamce sta želela ohrani čim več pričevanj o nekdanjem življenju.

Kliknite na sliko za povečavo.

Pri terenskih obhodih sta se osredotočila na območje med Sežano in Komnom, kjer so v preteklosti delovali številni kamnolomi za pridobivanje gradbenega kamna oziroma “skrila” za strešno kritino. Ti ploščasti apnenci so postali znani po vsem svetu, saj je v njih na več mestih veliko ostankov krednih vretenčarjev, ne samo rib, tudi vodnih plazilcev, da školjk, amonitov in drugih organizmov sploh ne omenjam. A celo tisto, kar je pozitivno, ima temne plati, na to je večkrat nanesel pogovor z dr. Jurkovškom. To je nezakonito zbiranje in odnašanje fosilov.

Težava, ki je še niso odpravili, odkar so našli prve fosile na Krasu. Rešitev je mogoče iskati v sodelovanju z domačini in v ozaveščanju prebivalcev. Lep primer sodelovanja z domačini, prav s Krasa, je najdba krednega morskega plazilca Adriosaurus skrbinensis, ki danes krasi razstavno dvorano Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Skelet tega primerka so našli pri obnovi hiše in ga podarili muzeju, pozneje pa je bil pripisan celo novi vrsti, ki danes nosi ime po najdišču v vasi Škrbina pri Komnu.

Zgledno sodelovanje in rešen izjemen fosil. Muzeji oziroma njihove razstavne zbirke in najdišča pa niso edini kraji, kjer si je mogoče ogledati fosile. Vsak dan jih lahko opazujemo v raznolikih sedimentnih kamninah, ki se uporabljajo kot okrasni kamen. Najlepši primer je gotovo črni apnenec z belimi lupinami školjk na stopnišču Narodne in univerzitetne knjižnice, poslopja slovenskega parlamenta in ljubljanskega Nebotičnika.

To jursko, približno 180 milijonov let staro kamnino so za gradbeni kamen uporabljali že emonski Rimljani. Tudi kredni apnenci s Krasa z “zvezdastimi” preseki školjk, ki jih strokovno imenujemo rudisti, krasijo marsikateri slovenski dom, in če pogledate katero izmed okenskih polic iz preteklega stoletja, vam bo jasno, od kod prihaja kamen.